Beležnica

Noge premikam kot da s seboj nosim kilogram kamenja. Zebe me, utrujena sem, tečna. Vse te super lastnosti ženske. Vodo bi, pa ne bi vode. WC bo počakal.

Stopava med zmagovalnimi navijači proti izjavam glavnih akterjev po tekmi in kričala bi ali pa morda ne.

Mogoče bi se ful pogovarjala ali pa želela slišati kaj zabavnega, karkoli bednega, da bi v meni prebudilo vsaj malo nasmeha po srečanju, ki sem mu bila priča.

Čar pokala, govorim kot ponavljajoča se papiga.

O seveda. Dokler se ne gre za naš poraz. Ta pa… boli. Še bolj boli. Jezi. Skrbi. Morda še kaj več kot to. A zagotovo. Preveč in vidno preveč žalosti.

Nisem človek, ki bi kadarkoli katerega koli nasprotnika podcenjevala.

Tega ni na spisku bilo niti takrat, ko smo bili tako dobri, da je bilo pred tekmo jasno ne ali bomo zmagali, ampak za koliko bomo zmagali.

In glede na to v kako toplo hladni kombinaciji smo že lep čas, sem se zavedala, da bo čar pokala zagotovo prinesel marsikaj.

Seveda verjamem v zmago, saj je to moj klub.

To sem verjela ko so prihajali največji klubi sveta s proračunom denarja, ki si ga niti ne predstavljam, kako ne bi niti včeraj.

Dve uri pred tekmo sva hvaležna prišla k prijaznim gostiteljem, ki so pripravili tudi spominski šal.

Ob prebiranju krasnih misli na tleh in od kapljic zalitih ploščic sva sedla na del tribune namenjene nama in tribuna je bila polna kot bi trenil.

Stali in sedeli so glih vsepovsod in vzdušje je bilo boljše kot na marsikateri prvoligaški tekmi. Mladi, stari, konkurenca… vsi na tribuni, da zmagajo proti Mariboru.

Ali je zgodaj zadel, a potem smo čakali na še kaj več kot to, a zgodil se je zadetek na drugi strani in Brinje so zdržali do podaljškov in ja, seveda do enajstmetrovk.

Loterijo je odločila zbranost, odločnost, predvsem pa mirnost in na koncu še kolegialnost.

Domačini so zasluženo napredovali, jaz pa sem dvignila glavo in razmišljala samo o tem, kako sem še nekaj ur in kasneje tudi minut iskala termin naslednjega kroga tekmovanja, saj me čaka vmes še nekaj krasnih dogodkov, a na koncu ugotovila, da sem ga iskala čisto za brezveze.

Moje srce ima še eno novo rano več, še ena brazgotina bo prišla. Ker je pot domov kar dolga, razmišljanje pa tudi, se človek malo poglobi vase in razmisli o tem kaj se je zgodilo.

Sploh če se ti zgodi, da kar nekaj trenutkov voziš za avtobusom v katerem so tvoji nogometaši.

Nisem človek zamer in nekih kazanj s prsti.

Če kdo misli da je kriv, ima prav in če kdo misli, da ni kriv, naj razmisli tudi o tem.

Igrišče in kulisa je bila popolna. Res je bil večer hudo prepozne ure za pokalno tekmo, bil je večer, ko bi tekmo lahko gladko dali dve uri prej, a kdo sem jaz, da bom zdaj določala kdaj bomo gledali te hladne tekme in kdaj je primerno, da se družimo. Ker če kaj, smo se družili. Lepo je bilo spoznati nove ljudi, srečati stare nasmejane obraze s prekrasno energijo. In če kaj, je bilo krasno spoznati še en nov stadion v nizu. Je resnično prijeten. Je krasen. Kulisa je lepa, zadeva je zasnovana vrhunsko in skoraj prepričana sem, da smo blizu, da se srečamo v novi sezoni v prvi ligi.

Čar pokala nas je prizemljiv na realna tla in nas odvrgel s trampolina v sekundi dvajset. Kot bi rekli pri nas. Čar pokala nas je spomnil, da ni važno ime in denar. Važno je srce, energija, volja in spoštovanje. Čar pokala nas je spomnil, da je fora v enotnosti. In da moraš bit pošteno do sebe, da lahko daš ekipi to kar potrebuje. Čar pokala nas je spomnil… da za zmago moraš dati preprosto vse. Če to na koncu vendarle le zmoreš.

Bil je dolg, hudo predolg večer. Moja noč sploh ni bila noč. Bila je utrinek trenutka, preden sem dobre 3 ure po tem ko sem prišla domov, pozdravila Piramido.

Hvala za prijazne besede, hvala za iskrenost. Hvala za energijo. In hvala, ker smo lahko delili trenutek.
V srcu nosim NK Maribor na najbolj posebnem mestu in si želim, da bi tudi drugim tak odpuščala kot odpuščam napake svojemu najljubšemu klubu na svetu. Preprosto je moj in imam ga najraje na celem svetu. Ni mu podobnega in vanj bom, pa naj se zgodi karkoli, zmeraj verjela.

Bil je slab večer. Bila je ena izgubljena bitka. In tudi deset let po osvojitvi pokala, ga tudi tokrat ne bomo osvojili. A treba je dvignit glave, si pogledat resnici v obraz in biti preprosto zvest do sebe in svojega dela.
Garajte, trudite se, verjemite vase in se podajte v novo učenje, nove zmage, novo upanje in ker je sobota tako blizu… pokažite, da se zmeraj zgodi trenutek slabosti in da se ta tudi kmalu konča.

Tu bom. Kot sem bila včeraj. Bom v soboto, pa naslednjo soboto in tako naprej.

Želim si, da bi čutili ljubezen in predvsem si želim, da bi bilo manj polen pod nogami in več ognja v srcu.

Vztrajam, ker vedno verjamem.

Kjerkoli že boš ti… zaploskam.

MalaMo. :*