Vrtiljak misli

Ne vem koliko zmorem sesti na klop lastnih pričakovanj brez da ne bi rekla: »Ni ratalo.«

Tista nesrečna luža, ki je ostala kot sled nekega slabega vremena. In te male štenge. In to po tem ko se je vezalka seveda morala odvezati.

Nekako sem polet na tribuno preživela in me jutri ne boste videli z berglami. Kako je uspelo, ne vem. A kaj, preživela sem že kaj hujšega.

In preživeli bomo še kaj hujšega.

Govoriti o včerajšnji tekmi je za mene bolečina.

Poslušati posmehljivost tistih, ki bi naj bili objektivni, pa me je malo pripravila do tega, da ugotavljam, da v svetu senzacij želim ostati v zadnji vrsti in poslušati tudi to kar ne želim slišali in je v resnici tako absurdno, da se človek vpraša kako je nekdo sposoben takih besed in predvsem takih dejanj.

Peskovnik je bolj pristen. In otroci bolj razumejo.

Bolečino sem čutila bolj, kot sem jo videla. Videla sem bližje in bolela je nemoč.

Gledati kako se pričakovanja utapljajo v dimu neki zažganih šalov in zastav, gledati kako težko je sprejeti, da je morda na vrhu kljub nevarnosti za neumnost tako zelo varno.

Vedno verjamem v ljudi in ne želim nad njimi obupati ne glede na vse.

Ker ne želim, da ko imam slabe dni, tedne ali mesece, da bi kdo obupal nad mano.

Videla sem težke čase in tudi zdaj sprejemam težke čase.

Srce me je bolelo celo pot domov in srce me je bolelo po prekratki noči.

Želela sem si, da ne bi do mene prišla niti ena beseda, ker bi me občutno ranila preveč.

Nove rane pa ne vem koliko lahko prenesem. Ker sem na strani truda, želje in spoštovanja.

Tisti trenutek. Videla sem ga. Slišala sem ga in prepričana sem bila. Saj veste, srce ve. In vedela sem.

Ko tekma ni šla v pravo smer in sem vedela, da lahko stvari odločijo le malenkosti, se je zgodilo. Kaj? V resnici nič.

Všeč mi je iskren pogled in tistih par besede, ki povedo vse. Ker bi si želela, da bi imela moč, da bi lahko spremenila karkoli. Od včeraj. Ali za vseh sedem kol skupaj.

Ampak bom verjela. Klub temu stisku v prsih, ko sem našla tisoč in en izgovor, da to pišem šele zdaj, pa me čaka še priprava na moj dogodek leta.

Želim si manj sovražnega govora in več dialoga. Želim si več prijaznosti in manj gneva. Želim si, da bi bili med seboj tako iskreni kot ste na socialnih omrežjih pod objavami.

Želim vse kar preberem na spletu slišati v živo in to naj slišijo tisti, ki jim je namenjeno.

In tukaj bom končala. Ker je prav, da naj do Mure govori delo, garanje in želja. Dobiti derbi je pri nas izjemnega pomena. In če ga ne, je jasno, kaj pomeni to za vijol’čni navijaški svet in pogrevanje takih stvari je čisto brezpredmetno. Saj vsi vemo kakšna je komu naloga, kajne?

In moja je, da vas povabim. Jutri. 2. september, sreda, 3. september. Stadion Ljudski vrt.

Pod severno tribuno. Vijol’čna kri za vse ljudi. 300 vijol’čnih majčk bo čakalo.

Upam, da bo vsaka od njih novo upanje, nova prihodnost, varen korak za vse nas. Pridite. Pomagajte. Predvsem pa užijte trenutku z nami.

Za mano so tedni garanja, meseci usklajevanja. Za mano je težka junijska bitka, ki bi jo želela v naslednjih dveh dneh nagraditi s poklonom življenju.

Vztrajam, ker vedno verjamem.

Jutri in sreda. Življenje šteje.

MalaMo. :*