Plemenitost, ki ji rečemo Vijol’čna kri za vse ljudi

Slediti občutku. Poslušati srce. Verjeti v življenje. Biti vzornik. Drugačen od drugih. Vztrajen. Skromen.

Hvaležen in ponižen.

Nekje med vrsticami življenja se zgodita dva dneva, dva tako preprosto fantastična dneva, ki ji mi, v tej prelepi deželi rečemo Vijol’čna kri za vse ljudi. In to že štirinajstič.

Ko sem leta 2013 rekla, da bi nadaljevali akcijo, si v sanjah nisem mislila, da se bo dogajalo to kar se dogaja skozi vsa ta leta.

In bilo je izjemno.

Po vseh bitkah, po vseh polenih pod nogami sem stopila na vrh vsega tega kar je želelo čim bolj ustaviti, čim bolj naključno morda kopirati, morda ne deliti, morda strateško glasno biti tiho in biti nekaj kar smo mi.

Želim, da se o akciji govori še bolj na glas. Še bolj ponosno. Še bolj srčno. Še bolj iskreno. Še bolj za njih.
315 izjemnih ljudi smo v dveh dneh akcije sprejeli v zgodbo, ki je ta država ne pomni.

Ostala bom skromna, čeprav sem prepričana, da me bo zaneslo in bom govorila bolj v višji prestavi. Zaradi krvodajalcev, ki si to zaslužijo. Ker so unikat.

Ker so izjemni ljudje. Ker so srčni, nasmejani, preprosti in vse kar slišim po hodniku je, da si želijo darovati kri. Razočarani obrazi bolj bolijo od zavrnitve in težko jih je gledati kako odhajajo, ko pa so tisti dan imeli samo en cilj.

A zdravje je pred vsem in verjamem, da se bo vseh 42 drugo leto vrnilo močnejših, bolj zdravih in bo zraven pripeljalo še številne druge, ki bodo želeli pomagati sočloveku.

Ta akcija je presegla vsa pričakovanja. Ta akcija je postavila krvodajalstvu države mejnik o katerem sem lahko samo sanjala. Ti ljudje, ki so vstopili skozi vrata medijskega središča so ji dali veličino.

Dali so ji odločnost velike akcije. Ker naša akcija ni samo naša. Mariborska. Je slovenska. Od Velenja do Nove Gorice se je slišal naglas. Mojca ful dobro zveni v vseh narečjih, da se pohvalim malo. 😊

Prihajali so peš, s kolesi, motorji, avtobusi in iskali parkirišča okoli stadiona. Noben se nad ničemer ni pritoževal. Vse je teklo krasno, samo pri zdravnici so vsi tako srčno upali, da bodo dobili žegn, da bodo med krvodajalci.

Kar doživljam na krvodajalskih akcijah se ne da opisat. Mož ženo na obletnico poroke pelje na krvodajalsko akcijo, starša sina prvič pripeljeta darovat kri prav k nam. Naša legenda Bojan prinese sonce skozi temne oblake, otrok v vozičku čaka, da bo star 18 let in bo prišel k nam. Medvedek Henri se prvi dan objema z vsemi nami in res ga ne želim izpustiti. Vsi hitijo za njim. V skrbeh, da jim je preveč pobegnil, da bi se vrnil.

Vsepovsod vidiš srečo in ko jih vprašaš če so dobro, se jim že mudi na družinski sektor, kjer jih nagovarjam, da vendarle naj pojedo kakšno jabolko več kot lani.

Med intervjuji prvega dne se zalotim, da se mi lomi glas in jasno mi je, da me prevevajo močna čustva dela, ki je za mano. Traja celo leto, največ pa od končne potrditve datuma in seveda od naročanja dalje, ko je veni celotna grafična podoba akcije in vsi občudujemo kapljico, ki je nastala izpod rok izjemnih na Aritmija d.o.o., kjer me vedno znova osupnejo kaj vse zmore človeško srce, ki čuti kot mi.

Nekje med grafikami na tv ekranih pozdravljam neznance, prijatelje, sodelavce in še kakšnega kužka, ki čaka pred stadionom.

Glodam tisti sendvič, kot da že 20 let nisem nič jedla, a ničesar ne želim zamuditi.

Kar kaže dejstvo, da sem sredino kosilo jedla 2 uri, ker se mi je toliko dogajalo, da je bilo tudi hladno dobro, saj sem do zadnjega koščka mesa prišla res srečna, kot že dolgo ne.

Čeprav je prvi dan daljši, se zdi kratek in ure kar polzijo mimo, zaloge se polnijo, pobarvanke odhajajo, pijača naše Radenske dobiva nove lastnike in tako sem hvaležna podjetju za še eno donacijo, saj z njo ogromno pomagajo krvodajalcem pri odvzemih krvi.

In potem je tu še Ona.

Imenovala jo bom z veliko in pomeni tisto piko na i vsega. Majčka. Unikatna. Edinstvena in samo naša. Za tiste, ki nastavijo roko in so tam.

Za tiste, ki ne iščejo izgovorov in imajo srce, ki ga svet lahko samo želi.

Vem, tudi vmes so doma ljudje, ki bi neizmerno radi darovali kri, a so bolni, poškodovani ali morda z leti na napačni strani. Hvala, ker delite, poveste naprej. Ker ste z nami, ker vam je mar.

Toliko vas je. Tako težko mi sploh kdo reče »ne,« ko prosim, če se nam pridruži v naši plemeniti gesti. Društva, posamezniki, podjetja in številni ljudje širom države, ki širijo naš glas, da pride do sprejema.

Hvala medijem, ki nas podpirate. Hvala tisti, ki me že pred akcijo pokličete za prve misli, ideje in vse kar potrebujete.

Hvala vsem tistim, ki pišete o nas in govorite o nas s krasnimi besedami. Moji krvodajalci si to zaslužijo in želim, da jih kujete v zvezde, ker oni so zvezde ljudi, ki bodo prejeli njihovo kri.

Vsak ima svoje junake. Moji pridejo darovati kri. In med tem ko lomilci tipk hladno in brez vesti pozabljajo, da morda nekega pridejo oni na vrsto, pa krvi morda ne bo, se jaz zavedam, da vsak da točno to kar ima.

Eni govorijo, da smo eni od stotih terenskih krvodajalskih akcij, jaz pa pravim, da smo edinstveni, drugačni in posebni. Na stadionu darujemo kri in pri nas vsak odhaja z vtisi, ki jih ne bo mogel vsrkati nikjer drugje.

Enim so pobarvanke le papir za čečkanje, meni pa investicija prihodnosti. Verjamem da bo otrok, ki bo pobarval našo pobarvanko nekega dne prišel k meni in rekel, da je prišel, ker sem bila jaz inspiracija.

V zadnjih tednih sem razočarana spoznala, da eni pač ne razumejo svojega poslanstva, da morda tudi svoje službe ne in da so tam verjetno samo zaradi denarja. Ker jaz nisem, nikoli ne bom takšna.

Zato naj počasi, ampak počasi zaključim z blogom najbolj množično obiskane akcije z nekaj zahvalami, ker brez njih te akcije pač ne bi bilo.

Naprej »tebi zvesta« NK Mariboru za čisto vse izpolnjene želje. Ampak čisto vse. Sploh tista zadnja na spisku. Kjer je pisalo: Luka Krajnc.

Hvala. Globok poklon za čisto vse. Uspelo je tako kot ste mi omogočili.

Rdečemu križu Maribor in Centru za transfuzijsko medicino za odlično opravljeno delo.

Toliko let se že poznamo, da bi si zaslužili kak skupni dan nekje na morju s kakim fajn bendom in čago. Še ena ideja, ki je zdaj padla.

Naši domači Aritmiji za vso podporo in ljubezen skozi oči grafične podobe, Radenski, ker nas zmeraj tako lepo ceni. Factumevent za vso podporo, dobro malico. Hvala Simon in Mitja.

Hvala tudi ga. čistilki, da smo imeli prelepo čisto okolje v katerem smo lahko delali. Brez nje se nič ne začne.

Hvala medvedek Henri za mehko dlan.

In hvala, hvala Tadej Žlak. Ker nisi samo gospod, ki tala majice (in reče, da bi bilo fajn, da so vse lepo zložene in seveda so), pijačo in pobarvanke, ampak tudi najde rešitev s pisalom za posebni trenutek, ki se mu reče Plakat slavnih krvodajalcev. Ideja, ki je padla takrat, ko mi je ostal en plakat in sem razmišljala kaj bi z njim naredila.

Po dolgem iskanju pisal sva našla primerno in na koncu smo potrebovali dva plakata, oba sta polna naših slavnih darovalcev krvi in hvaležna sem, da so se na plakat podpisali čisto vsi in predvsem, ker so pokazali ob tem veliko dobre volje in nasmehov.

Za nas ste slavni, za nas ste najboljši in cenimo vas.

In da nadaljujem. Hvala Tadej, ker si zrihtal vse v bajti, da je delalo, od prvega podaljška do zadnje prav postavljene mize. In da si mi dovolil, da si vedno znova kaj polek zmislim in ti boš seveda šel za noro idejo. Ki se bo zgodila ob šestih zjutraj. In ja, ko misliš, da si samo multipraktik, greš še darovat kri, ko moj pritisk preprosto ne popušča. No, vsaj kri imam vredu. 😊

Zahvala še vsem tistim, ki ste prišli pozdravit naše plemenite duše. Hvala Martin Milec za tvoje veliko srce in krasno podporo.

Vrho, Handa, Soudani, tudi Benjamin, Tava in g. Karanović za vaš doprinos naši akciji. Z gestami, krvjo ali plemenitim stiskom rok. In hvala Luka, ker si nam podaril del svoje duše in o nas tako lepo govoril. Hvala iz srca.

Hvala vsem mojim posebnim prijateljem, ki so mi zadnje tedne stali ob strani in nesebično pomagali pri vsem kar sem jih prosila. Kljub boleznim in lastnim bitkam mi nikoli niso obrnili hrbta.

Hvala vsem, ki vas nisem omenila, pa bi si zaslužili. Vedite, da vas imam neskončno rada.

Hvala vsem, ki ste tukaj. Hvala vsem, ki se zavedate da morda nekega dne za nas ne bo krvi, če sami zdaj ne bomo poskrbeli zanjo.

Hvala za ljubezen. Hvala za izkazano spoštovanje. Hvala, ker zaradi vas lahko to delam.

In tudi tokrat, že stotič pišem in govorim: upam, da grem nekega dne po mestu in bom srečala nekoga, ki bo zaradi mene lahko občudoval ulice, izložbe in si privoščil kaj čudovitega. Iz srca privoščim.

Srečamo se čez leto dni, če bo vse po sreči na ista datuma kot letos. A do potrditve je še dolga pot in veselim se, da jo bom znova prehodila skupaj z vami.

Tebi, v nebo, ljubezen moja, ki te že skoraj 2 leti ni več. In tebi, v nebo, prijatelj, ki si vedno verjel vame. Hvala za nekaj kapljic, ogromno sonca in misel, da bo še vse dobro.

Drugačna. A vendar tista, ki piše knjigo nekje v mislih. Pripravite kopirni stroj. Čisto naključno.

Mojca Pepelnik

Ponosna organizatorka krvodajalske akcije Vijol’čna kri za vse ljudi