Select Page
Veliko nas je. Pravzaprav nas je že toliko, da smo bolj pomembni od predsednika. Imamo kupe varnostnikov, policajev, avtomobilov modre barve, poznajo nas po celi državi.
Ko gremo na gostovanja, imamo preglede, kot da gremo najmanj na srečanje z najbolj vplivnimi ljudmi na svetu. Ko doma gostujejo žabci, nas utrujajo z personalizacijami in se do nas obnašajo, kot da smo največji kriminalci.
Pometani smo po celem stadionu in svetu. Na gostovanjih se najdemo načeloma skupaj. Ali pa nas ločijo po organiziranih navijačih in tisti, ki se ne prištejejo tja. Vsi pa nosimo isto miselnost, isto vizijo, isto željo, imamo v sebi isto kri, isto pripadnost. In si je NIKOLI ne dovolimo vzet.
V dežju, toči, burji in snegu, ko ni nikogar tam, ko zmagujejo in so poraženi –  mi smo tam. Pričakujemo pošteno igro in vračilo za našo zvestobo.
Ponosni smo, da pripadamo vijolčni barvi in ni človeka na svetu, ki mu ne pokažemo, da smo samo navijači z dušo in srcem predani enemu in edinemu klubu.
Nikomur nič nočemo. V resnici smo zelo prijazni. Tudi če se jezimo na sodnike, včasih igralce, dostikrat nasprotnike. Kričimo ko se nam dogaja krivica, vendar vse do ene same ljubezni.
Eni preveč verjamejo medijem kaki smo. Pa nismo taki. Fajn bi bilo, da bi kdo prišel pogledat, da bi videl kaki smo. Ni vse kar govorijo drugi. Ko se dogaja slabo, so vsi glavni in pišejo in snemajo. Ko se dogajajo dobrodelnost, navijanje brez težav, pa ni nikogar. Kako žalostno, ko pomislimo, kako dosti nam pomeni samo zmaga naših vijolčni fantov. 
Nimamo ovir. Cel svet je naš. Zadnji denar vržemo za nogomet. Iščemo fraj dneve, dopuste in polnimo avtomobile, da napolnimo stadione. Po več dni se ukvarjamo z logistiko in potem smo srečni, da smo skupaj na tekmi, kjer vsem srce bije samo za eno.
Smo pač fanatiki. Ljubezen, kot je ta, je samo naša. Ko si del nas, naš ostaneš. Če le razumeš ljubezen, ki je večna. In še naprej.
Ker tudi “ko nas več ne bo…še vedno se ti pelo bo…”