Nekje na poti ga le najdeš. Hvaležen, da imaš vsaj parkirišče, če že avtobusa ne. Zagledaš ga s kužkom in ga vprašaš kdaj se vrne. Nekje blizu sta dva izjemna in obrneš se čisto v drugo sfero in se vrneš tja, kjer je tvoj Dom. K zmagi.
Številka 19 sem in ta pot po štengah severnega dela me spomni, da sem še 11 dni nazaj hodila gor in dol ter bila prepričana, da so vsi srečni in zadovoljni. Ker za to sem tu.
Pozdravim prijatelje vzdolž vzhodne tribune in ga pozdravim, kot ga znam najboljše. Tam, na C5 je viden že od daleč in pogrešala sem ga. Ko sva se nazadnje srečala sem mu razlagala o rekordu, o srčnosti in ljubezni do sočloveka. Lepo je vedeti, da si nekaj spremenil, ker si si tako srčno to želel in so dobri ljudje slišali tvoj glas. Majčke na tribuni so nagrada za moje delo. In moj nasmeh darilo zanje.
Nekje ob robu zagledam novega trenerja. Želim mu najlepšo pot. Želim mu, da bi našel pot do pravih korakov neskončne vijol’čne zgodbe o tem kako smo zmagali kot ekipa. Ker včeraj smo na izjemnosti Soudanija pokazali, da je včasih dovolj le ena sama poteza.
Kaj vse zmore ta velikan svetovnega formata se ne da odpisati. Njegov nogomet je čarovnija. Njegove poteze te spomnijo zakaj imaš rad fuzbal. Zakaj si rad tam. Ker ima potezo več. In tisti njegov nasmeh. In tista njegova ljubezen.
Naleze vse. Vse tiste, ki pridejo naproti in mu dajo podajo za neskončnost.
Biti boljši in biti slabši. Biti predan. Vztrajen. Biti potrpežljiv. Trpeti. Jebi ga, slišim glas osem let nazaj ko smo se uvrstili v Ligo prvakov.
Znati moraš tudi trpeti. Včasih fuzbal da, včasih vzame. Včasih se vprašaš kako ni šlo, včasih vprašaš kako je preprosto sploh ratalo. In vredu je tak.
Čisto vredu je kako se zgodi.
Ko mladi Konjičani pokažejo svoj talent in znanje. Dobrodošli legende, ostanite z nami še na desetine let. Hvala, ker ste. Hvala, ker tako srčno pojete. Hvala, ker ste del enega krasnega trenutka. Ki želiš, da ne mine.
Ker ko slišiš vedno znova in znova kako mladim na igrišču niso dovoljene napake, te zaboli. Ker ko misliš, da si slišal že vse, te prizadene trenutek, ko nekaj preprosto ni dovolj.
Zdi se mi, da je lahko lahko. Me razumete? Na kaj naglasite dve isti besedi in razumete, da je lahko lahko?
Je lahko dovolj lahko da postane tako lahko da se zgubi v tem, da je pretežko? Ali samo težko?
Bitje srca nas spomni kje smo doma. Aplavz, zakaj smo začeli. To kar ima Ljudski vrt nima noben stadion na svetu. Nikjer ni tega kar imamo mi. To magičnost. To čarobnost. Sploh pa na takem derbiju.
Vedno posebnem. Vedno edinstvenem. Kjer se včasih pozabi šparat in skoraj odleti ovratnik. In nekdo pozabi, no ne pozabi, da bi moral nekaj pustiti doma.
Saj vemo, da je včasih preveč tako zelo premalo za vse kar prihaja.
Dobrodošli g. Radomir v svetu našega nogometa. Krijemo hrbet, samo zrihtajte da bo vse še dobro. Ker mi verjamemo v vas in vem, da vi verjamete v nas.
Ker ko me po tekmi s tisto iskrico v očeh gledajo hvaležni prijatelji vem, da lahko reflektorji ugasnejo, stopnice se spremenijo v pot domov. Koraki postajajo težki.
Misli bežijo in upanje vedno znova ostane.
Hvala za vse lepe trenutke, prijatelji. Hvala NK Maribor za kuliso, ki jo potrebuje ta naš vedno izzivov poln svet.
Tako lepo je med vami. Tako se pozabi na vse in trenutek…ta ostane.
Ker če lahko vendarle ni težko ali pač?
Do Šume, ko smo znova skupaj. Ne rabite vedno marele ko dežuje. Preverjeno.
Vztrajam, ker vedno verjamem.
Aplavz za hvaležne in srčne.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić