Vrnimo se v zgodovino. Ker vse kar se je zgodilo včeraj, se je dogajalo že leta in leta in včeraj se je očitno spet moralo ponoviti. Vendar v obliki, kot se še ni zgodilo, pa upajmo, da se ne bo več zgodilo.
Na stadion Stožice se vozim (to je zdaj pogojno rečeno, a o tem kaj več kasneje) skoraj 11 let na gostovanja. Velikokrat sem bila že na novinarski tribuni na kateri nikoli, ampak nikoli nisem imela enega samega problema, a ko grem na tekmo s Tadejem in greva na navijaško tribuno, se problemi vsipajo kot dež in znova se kažejo luknje v organizaciji derbija.
Če me dobro poznate veste, da v življenju ne zamujam. Nikjer. Nikamor. Nikoli. In če kaj, grem res od doma prej, da sem ja pravočasno na kraju kamor sem namenjena. Včeraj sva prišla v Stožice z avtomobilom eno uro prej. Na tribuno sem pripešakala 15 minut pred začetkom tekme. In to dobesedno. Peš. Če ne veste kak Stožice zgledajo in ne veste, da vsak dan prehodim vsaj 15 tisoč korakov, potem ste prepričani, da sem najbolj nesposobna in počasna oseba na svetu. Tudi butasta, ko se tiče znanja, vendar imam na srečo ogromno prijateljev, ki mi pomagajo da najdem odgovore, ki jih nima niti Google.
Prvo vprašanje recimo je bilo kateri vhod je ok za novinarski del, če je njegov primarni zaprt? Ta glavni. In če te na glavnem ne spustijo, ker sovoznica ima papir, šofer pa ne? Greste na Žale parkirat. In kak naj pol pridem na tekmo? Peš boste prišli, takšna je direktiva. Imena gospoda še danes ne vem, je pa prav, da se spet vrnem v zgodovino.
V Stožicah sem parkirala svoj stari in zdaj novejši avto že velikokrat. Ima mariborske tablice, noter zastavico, stari je imel celo grb na haubi. Pa da se ne menimo, da smo lahko brez težav parkirali noter, imeli smo svoj varovani del, čeprav smo se tak na koncu z ljubljanskimi tablicami srečali, samo kaj če kompliciramo samo pred tekmo in po njej nikoli. Pustimo to, da je bilo to parkiranje za našo varnost.
In če v zgodovini vemo, da smo se tudi že z busi vozili z Žal pa so nas prehitro vrgli z busa in v zelene direkt in je vse letelo v nas, ker niso vedeli pristojni kak nas varno spravit na stadion. Že takrat me nihče ni poslušal, včeraj bi lahko rekla karkoli, tisti lajbič je bil center včerajšnjega dogodka. In ja, zaradi naše varnosti sva šla potem z Žal del poti po cesti (!!!), ker pločnik vmes sfali do tja, kjer sem dvignila vstopnice (tudi o tem kje so, je za kak roman, na srečo pa sem našla pravo vzpetino in dolgoletne izkušnje in občutki prav pridejo).
Ne morem mimo tega, da sta mi prijazna policaja na Žalah svetovala kako in kaj naj naredim, da je to res vse kar lahko naredita in sta bila v vsej tej zmedi nekaj najbolj prijaznega kar sem doživela včeraj vključno s prijaznim gospodom, ki mi je posodil kulico, ker sem čisto pozabila na personalizacijo.
Če se vprašate kak je bilo pol prit na tribuno? Ja fajn ne. Zašvicala sem kot da sem petkrat šla na Piramido, na srečo pa je bila pot dolga samo 2 km al neki tam, ker če bi bila daljša, bi verjetno tekmo gladko zamudila. Ampak tu se zgodba še ne konča. Ki te.
Po tekmi, ki bo šla v pozabo, mogoče se bomo spomnili samo VAR-a in sporne situacije, se iz poraza nekaj naučili in šli naprej, je bilo treba v temi in na srečo ne dežju prit spet do avtomobila. Ne pozabimo, ni busov, ni nič. Znajdi se.
In sva šla. V temi, pozno zvečer po isti poti nazaj. Nikjer ni bilo nobenega varovanja, vmes sem na drugi strani naletela na par zelenih, ki me na srečo niso videli in seveda sem v tej temi spet hodila po cesti, ob mokri cesti in nasproti so mi vozili avtomobili. Lahko vam zaupam, da sta prijatelja šla drugo pot, ki pa je vodila mimo zelenih. Ampak koga je brigalo, saj pa vemo kaj delamo.
Na srečo sva po teh norih temnih poteh Žal le prišla do avtomobila, prijazni policisti tokrat mariborskih tablic so nama svetovali po kateri it domov. Dež je malo padal, a proti vsem napovedim in dolgemu dnevu jo je moja nedelja odnesla zelo, zelo suho. Tudi na testiranju je bilo ne samo negativno, ampak tudi suho.
Lahko samo rečem, da je bilo res pestro, naporno, zelo energično in zahtevno gostovanje. Po prespani noči se zavedam kaj bi lahko naredila drugače, da bi lahko bilo tako kot bi moralo biti, vendar še vedno sem mnenja, da bi morali tisti na vhodu ravnati drugače. Vendar bi s to zgodbo samo rada povedala, da kadarkoli pridemo v Stožice kot navijači in čeprav imamo še kakšen drugi dokument, nikoli ni nič ok, vedno imamo težave, a na koncu so problem pirotehnika in vse ostalo, a na vhodu mi nihče ni pogledal niti torbe. Če je derbi že tako rizičen, potem ne razumem zakaj peš lahko pridemo, s plehom pa ne. Če se zanj bojijo, potem bi bilo prav, da bi se bali tudi za nas in nas ustrezno varovali tako tja, kot nazaj in bi dogodek organizirali tako, da bi bil lahko prijazen za vse.
Ampak to je pač cena, če imaš vijol’čno srce, kri in te imajo za drugačnega, morda nasilnega in njim nevarnega. Ne vem, ampak ne bi se želela drugje roditi kot v mojem Mariboru, imeti NK Maribor v srcu in biti ponosna na svoj klub v vseh trenutkih življenja. In če bo treba, bom še pač stokrat šla skozi takšne in drugačne zgodbe. Samo po tem, ko me vprašate zakaj ne maram zelenih, ne bodite začudeni, ko vam lahko ure in ure razlagam nekaj, kar bi morali razumeti že vsaj 30 let pred mojim navijaškim štetjem.
Fantom pa le…pogumno! In samo ena beseda za naprej: jajca.
Rada vas ima.
Skodrana.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić