Puščica

Ustavim se pri meni ljubi mizici z dvema stoloma in strmim v daljavo. Vedno se mi tako zelo mudi. Fotografija, dve, morda tri. Pogled na najlepši stadion, streho, ki bo kmalu nova, dom, Kamnica in že se mi mudi, saj me čakajo parkirne ure, zajtrk, službene obveznosti, pa seveda ta lepši del: kužki, ki so me zmeraj tako zelo veseli in zdaj že prijatelji, ki hitijo svojo jutranjo pot in mi s svojo ljubeznijo in nasmehom polepšajo dan. A ko stojim tam gori, naslonjena na mizo razmišljam, da bo na Mladinski, kako ironično, ta mehurček počil. Avti bodo spet divjali (če ne bo to že pri Škofijski gimnaziji), ljudje bodo hiteli po pločniku s kolesi in nekdo me bo morda spet ustavil s vprašanjem kaj se dogaja z mojim »turškim« Mariborom.

Zalotim se strahov, ki se nabirajo v meni, da razmišljam, da bi danes tvegala kakšno minuto, a se zavedam, da ima Tadej pred seboj zahteven dan in da moja sebična plat, ki pride le za par minut, vendarle morala naprej.

Na poti do avtomobila srečam toliko pozitivnih ljudi, toliko iskrenosti, toliko pristnosti, da sem jim tako hvaležna za to prekratko noč in njihove prekrasne in vzpodbudne besede. Ko me zagleda moj pasji prijatelj Bruno mi zažari obraz. Ta kuža spada med moje največje posebneže in ima nekaj, kar ne znam opisati z besedami. Ko me gleda in mi zre v oči s tako iskrenostjo, tako hvaležnostjo, da sva se znova srečala, se mi topi srce. A ko odhajam od njega in njegove izjemne lastnice se zavem, da ljudje vendarle velikokrat niso Brunoti. Ker se je vendarle zgodil včerajšnji večer.

In ne, ne želim ga pozabiti. Ker je bil meni skupno gledano tako poseben.
Pred šesto sva že na avtobusu, ker mesto, ki želi, da se vozimo z avtobusi, ne nudi drugega avtobusa, ki pelje do stadiona tako, da sem lahko na vhodu med prvimi. A na busu je prijetno, čeprav Šarhova vedno daje občutek, da smo »na kači,« kot bi rekel moj srednješolski prijatelj. Na Gosposvetski pride kontrola in gospod zagleda Tadejevo mikico in vpraša kako bo. Seveda se vključi še par pred nama in vpraša, če je tekma in preden odideva dol čez eno postajo, smo že v nogometni debati. V mestu Maribor se pač sporazumevamo po grbu, ki ga nosimo na svojih majčkah.

Na južni ploščadi srečam nekaj izjemnih in srčnih prijateljev in na severni ploščadi odhitim novim zmagam naproti. Na vhodu ena sama prijaznost, srčnost in spoštovanje. Hvala, veste kdo ste. In zakaj tako velik HVALA. Kar cmok se mi dela. Hvala, ker ste prepoznali srčnost in mojo željo po ustvarjanju lepšega. Hvala vam.

Sprehod po vzhodnem delu se konča s prijatelji in že hitim znova na tribuno, da pozdravim moj najljubši sedež. Tako zelo ga imam rada. In na moji desni, moja Biserka. Dokler se moja Anita ne vrne sem tako vesela, da je ob meni. Ta ljubezen je tako nalezljiva. Ta srčnost je tako čudovita. Ta glas tako pomirja.

A vsi glasovi so preglasni. Saj po golu si samo polit. Kaj bi gledali okoli, če smo pa ja na veselici, mar ne? Polivamo po glavi, tiščimo noge na osebo pred seboj, se obnašamo vulgarno, želimo da človek na igrišču umre, žalimo vse povprek. »Polnoleten, ti pokažem osebno,« pravi. Po koncu tekme mi pove, da ima faks, ampak za besedo ksenofobija še ni slišal. Navrže nama, da sva za tam, preko. Pokaže preko, na zahod. Ah fantič mladi, bonton in spoštovanje spada na vzhod, samo imeti ga moraš.

Včeraj pa ni sfalilo samo spoštovanja. Upam, da je še kaj piva ostalo za vse, ki so prišli pogledat povratno tekmo kvalifikacij za konferenčno ligo. Za vse, ki so kupili karto. Za vse, ki so bili, da niso šli prej. Ali pa morda pač. Za vse, ki so pričakovanja zamenjali s sovraštvom, gnevom, jezo, metanjem kozarcev in žvižgi.

Ploskala sem, ko so fantje po remiju odhajali v slačilnico. Iskreno. Po moje. Nisem množica. Nisem ena tistih, ki po 50 dnevih naganja trenerja in tiste, ki so nam omogočili, da nismo par lig nižje. Nisem tista, ki bi napadala mlade igralce, ker žogo nazaj podajo, nisem tista, ki obsoja igralce zaradi barve kože, kraja bivanja ali izkušenj, ki jih ima.

Letos bo 30 let kaj sem prvič v življenju sedla za pisalni stroj. Trideset let! Si predstavljate, da sem se tisti »a-č« učila kot da mi je znanstvena fantastika in po prvih dveh urah sem prišla domov in sem vrgla torbo in rekla, da se ne vrnem. To je pretežko. Vse je pretežko. Ne zmorem.

Nisem imela izbire. Imam končano srednjo šolo, tudi fakulteto. Če smo se že včeraj tako ponosno pohvalili fantje, kajne? In ja, na leto probam prebrat vsaj 20 knjig in imam ga. Tega belega lepotca, ki ga bom enkrat v prihodnjih tednih še preučila in bodo nastajale spet še lepše in lepše fotografije za spomine. Za ta krasen blog, ki bo kmalu star 13 let in pol. Ko sem začela ustvarjati te zgodbe, si nikoli ne bi mislila, da bom tu kjer sem.

Splet je poln gneva in tukaj bo ta blog. Ona spet nima pojma. Kaj te bedarije govori spet? Domov si jih naj nese. Kdo bo te zijal te tujce?
Veste, ti tujci so ljudje. Tukaj so, ker si služijo kruh in garajo za svojo plačo. Enkrat uspešno, drugič manj. A na koncu so ljudje.

In če si tako zelo želite mladih, zakaj so deležni žvižgov, kot da so naredili 100 napak v eni? Kako naj mladi tukaj ostajajo, ko pa nimajo podpore več kot par minut. Verjetno niti toliko ne.

Če kaj, pa nimam trde kože. Nisem flegmatik in nikoli ne bom. Težko je gledat krivico in še težje je gledat, ko ne gre v gol pa če ga začaraš. Ali pa prekleješ. Kakorkoli kdo razmišlja v teh časih, ko se plačuje, da bi ljudje zvedeli svojo usodo, ki je morda naključje ali pa trenutek, ki ostane.

Nisem prepričana, da vem kam nas vodi pot. A v resnici si želim samo, da v nedeljo znova kdo verjame z mano. Včeraj sem verjela še tistih pet minut podaljška. Se bomo pač še malo družili in šli naprej. Vedno znova po vseh porazih znova verjamem. Vedno znova po remijih trdno stojim na nogah in grem naprej. Pa mogoče zaradi težkih terminov nedeljskih tekem ne bom videla vseh tekem v živo, ampak bodite prepričani, da bom videla vsako minuto meni ljubega kluba.

Ker ko vidim kako nogometaš, izčrpan od garaške tekme ob kolesu odhaja domov in v njegovih očeh vidim bolečino, iskreno bolečino, takrat vem, da je to vse kar želim vedeti. Ker me ne zanimajo komentarji ljudi, ker me ne zanimajo frustracije nesojenih uspehov posameznikov, ki so plačali vstopnico, da so lahko nesramni.

Sprejemam konstruktivne kritike, sprejemam razumne besede. Sprejemam, da se prevzame odgovornost, zagovarjam kredibilnost in prepričana sem, da se da drugače, kot pa z odgovorom sovraštva.

Fuzbal je strast. Se strinjam. In to, kar se je doživelo včeraj pri nas je verjetno dokaz koliko je uspeh kluba odvisen od jutrišnjega dne. Od tega kako mesto diha in kaj si želi.

Vse potrebuje čas. Tudi Darkotova četa ni uspela s včeraj na danes. Tudi mladi talenti niso stopili na igrišče in pokorili Evropo. In tudi največje zvezde včasih preprosto ne morejo tako sijati, kot bi si želeli.
Na koncu dneva so samo ljudje. V objemu ljudi, ki jih imajo radi ne glede na to kako so igrali in so ljudje, ki bi radi izpolnili tudi lastna pričakovanja, a včasih je pač treba stopiti nazaj in biti samo Človek.

Lagala bi, če bi rekla, da mi srce ne krvavi. Lagala bi, če bi rekla, da gledam z distance vse to in kliki so, ko so neuspehi. Ko so uspehi, težko ljudje napišejo pohvalo. Ko so uspehi si ljudje težko vzamejo čas. Ko so uspehi ljudje preprosto vse jemljejo kot samo po sebi umevno.

»Saj smo vedeli kaj bo,« slišim ko je zmaga ali poraz. Zakaj nisi vpisal listka in zaslužil mastno?
V nedeljo ko pridejo Primorci bo prenos na komercialni televiziji. Mi pa bomo sedli na te svoje lepe stole.

Sonce bo mogoče šajnalo tak, da mi šilt kapa ne bo pomagala. Ampak tak mi je vseeno. Ker sem sprejela čisto vsakega nogometaša. Sprejela sem čisto vsako dušo, ki želi biti del naše zgodbe. Privoščim čisto vsaki, da je tukaj srečna, uspešna. Da ima tukaj kar potrebuje. Brez nekih nepotrebnih spustov v medije kako je samo pri nas vse tako slabo.

Dobili smo samo dva gola. Dva gola sta bila dovolj, da smo izpadli. Koliko so jih drugi dobili, samo oni niso NK Maribor.
Verjetno se naša veličina še vedno kaže v tem, da kjer smo mi, ni ogenj, ampak je požar.
In sredi tega ognja naj stojijo tisti, ki kurijo svoje smeti, katerih del ne želim biti.

Moja zvestoba kluba bo za zmeraj ostala ista kot tisti dan, ko sem se v ta klub zaljubila in ostala zvesta. Tukaj bom ne glede na to kaj se bo zgodilo. In ko me vprašajo kak kaj dopust, jim povem, da bo takrat, ko moj Maribor ne bo igral. Pariz bo počakal. In vse bo še prišlo. Čakajo nas še hude bitke. Po katerih bo ekipa tako šibka, kot je šibak njen najšibkejši člen. Ampak veste. Ekipa je. Ni važno kdo je kriv. Važno je, da se da vse popraviti. Zgraditi. Na novo pobrati.

Ni lahkih poti in nismo več v letu 2011.

14 let kasneje si samo želim, da bi iz steklenih in porcelanastih vaz izbrali tiste, ki jih tisti požar zgoraj omenjen, ne bi zajel.

Vztrajam, ker vedno verjamem.
Dvignem glavo. Najprej grem.
MalaMo. :*