Smo kdaj dovolj iskreni sami s seboj, toliko iskreni, da smo lahko ogledalo resnice, ko pridemo do spoznanja, da včasih skrenemo s poti in raje gremo dalje, po tisti poti, ker smo preveč leni, da bi se vrnili na pravo pot?
Kaj pa če le ni prava? Kaj če bo vrtiljak življenja poskrbel, da smo se motili?
Smo se kdaj motili, ko smo poslušali srce in ne razuma? Koliko ti ostane od spominov, ko se ozirajoč nazaj sprašuješ kaj bi bilo, če bi se nekatere stvari vendarle poklopile drugače? Bi ugasnili luč?
Bi morda prižgali svečo? Ali bi si utrli pot skozi temne predore, da bi prišli do jezera, žejni in premraženi, a z resnico v rokah?
Lahko smo izgubili nikogaršnji dan. Lahko smo se izgubili nekje med prepadom in strahom po spoznanju, da bi nas kaj lahko ranilo. Kaj pa, kaj pa če bi nas osvobodilo?
Ne vzamem si upanja ne glede na to kaj govorijo. Včasih zmajujem z glavo, no, predvsem zavijam z očmi ob spoznanju kaj vse je sposobna natipkati človeška roka. Kaj bi rekle živali na to, čemu bi se smejale jesenske cvetlice?
Sonce vedno vzide ne glede na vse. Je tako težko kdaj sprejeti dež in se nasmehniti mavrici?
Ker če kaj, sem bila včeraj prepričana, da bo delo g. Karanovića spremenilo vse. Zakaj? Ker poznam njegovo srce. V vseh teh letih kar se poznava vem kako izjemen in dober človek je to.
Ko mi pokuka na krvodajalski akciji in upam, da ga bom prepričala, da bo daroval kri. Vem, da bom enkrat zmagala. Kot je včeraj zmagal on.
Ker njegova vijol’čna kri se vidi že od daleč. To srčno, plemenito dušo pač ne morem zgrešiti. Tisti zmagovalni nasmeh govori, da točno ve kaj se bo zgodilo in je prepričan v svoje delo.
V svoje izkušnje. Ve kdo smo mi in mi vemo kdo je on. Predan delu, garač in iskren do sebe in nas.
Pripravljen na slabo, ker ve kako zgledajo porazi. Ponižen, ker zna ceniti zmage.
Pet golov (priznanih golov!) je dokaz, da so fantje v nekaj dneh pokazali kako velik karakter in srce imajo.
Tudi včeraj smo imeli tujce, ampak glavnina je bila slovenska in to je bila verjetno za prenekaterega navijača želja, ki se je izpolnila.
Z včerajšnje tekme ne bom govorila o golih in tistih, ki so jih dali. Preprosto zato, ker je včeraj zmagala ekipa. Ki je po prejetem golu stopila skupaj. Pri tretjem danem pa smo se zavedali, da vemo kaj vse se lahko zgodi.
A nekako je bilo v luftu. Ta petarda, ta četrti in peti gol. Kljub vsemu, da je bilo veselje, ki se je spremenilo v razveljavljen gol. Ampak to vijol’čnega tornada pač ni ustavilo. Ker včeraj si videl željo, borbo, energijo. Moč. To včeraj je bila sinergija. To včeraj je bilo prepričanje, da smo dobri.
In bili smo dobri. In naj ne poslušam, da so »samo« ene Radomlje in da je v vratih »samo« en Samo. Ker so Radomlje zmeraj trd oreh in Samo ni samo »samo.« Fant s talentom in otrok naših hodnikov je včeraj še najmanj kriv za poraz, čeprav je bil postavljen pred mikrofon za izjavo.
Pa ravno on, ki ni tolkel s komolcem brez žoge in se je trudil rešiti nemogoči kaos, ki ga je imel pred seboj in ga ni bilo videti konca.
Skrajno nespoštljivo se mi zdi, da ravno mi poslušamo o nepoštenem sojenju in »šenkanih« golih, ker po logiki bi jih včeraj dali še vsaj nekaj. Ampak skrajni čas je, da se zavedamo, da je pred vrati derbi in čez teden dni bomo zaradi naših super cest šli od doma že po kosilu in prišli na zgodnji zajtrk domov.
Pred krvodajalsko akcijo se pač spodobi, da gremo na eno zanimivo srečanje, kjer ne vemo niti kaj se bo zgodilo v prihodnjih dneh, kaj šele v prihodnjo nedeljo.
Ker je bila to še sobota. Zmagovalna sobota. Oni stric pred mano je pozabil sredince doma. Družin je bilo bolj malo; pozni termin dela svoje.
A vzkliki Viol so povedali svoje. Publika je povedala svoje. Jaz sem povedala svoje.
Na zaslonu pri družinskem sektorju sem čakala, da se pojavi. Tadej je vztrajal z menoj, da sva stala pred najlepšo grafiko, ki mi vedno znova daje najlepši nasmeh na obraz.
Dragi prijatelji, imamo še samo 9 dni. Da v dveh dneh oddamo 300 daril. Za 300 odvzemov in za 300 krat pomoči potrebnim zgodbam.
Dragi prijatelji, lepo vas prosim, delite ali ta blog, ali pobarvanko, ali grafiko, ali storije. Karkoli boste delili in katerikoli dan boste prišli, moje srce je odprto za vas in vaše plemenite duše.
Veselim se vsakega posebej in komaj čakam, da pridete. Potrudila se bom, da vam bo dan najlepši.
Lahko pa vam zaupam, da bo tudi letos z nami Radenska, ki nam bo znova poslala nekaj krasnih napitkov, da bodo naši pritiski na pravih ravneh in dehidracija na pravi stopnji.
2. in 3. september 2025! Samo pridite. Ker življenje nas potrebuje. In ker je upanje tisto, ki nas gor drži, ko se izgubimo med hodnikih teme in žalosti.
Vztrajam, ker vedno verjamem.
Pa so rekli, da ne bo drugače.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić