Ograje že čakajo, ko se zgoraj zjutraj odpravim na svoj pohod. Sobota je, sonce bo vzšlo šele čez nekaj časa in opazujem okolico meni tako ljubega stadiona, ki bo ob šestih gostila prijateljsko srečanje z ekipo CSKA 1948 Sofia. Nisem glih najbolj ok, ni moj teden in samo želim si, da bom zvozila dan, da greva.
Parkirava na domači ulici in po kratkih in krasnih debatah vzhodne ploščadi (ter novemu plastičnemu kozarcu; manjka zdaj samo še eden), se odpraviva na tribuno. Že pred ogrevanjem. Da se vrnem k njemu. Pogrešala sem ga. In posebno moč ima. Ta prelep, rahlo pošvedran sedež številka 19. A je tako moj, da bo moj za zmeraj. Ker sem ga sprejela 16 let nazaj in skupaj bova dokler bo dihalo moje srce. Je moj vir navdiha in ima najlepšo ploščico na svetu. Tiho celi rane in daje moč krasnim potem, ki sledijo.
Sonce sije, ljudje hitijo v zadnje vrste, fantje pridejo na ogrevanje in dan je krasen za srečanje, za generalko, ki je pred nami.
Srečanje je res gledljivo, polno izzivov, akcij. Nogomet je hiter in gledamo Maribor, ki vztraja v napadih in priložnostih, ki se jim ponudijo. Vmes se nam zgodi nepredstavljivo. Mlad igralec, Tian s številko 31 zapusti igrišče zaradi udarca v glavo in odpeljejo ga v bolnišnico. Na srečo brez hujših posledic. Ko izvemo to informacijo, si oddahnemo. Mladi fantje so naš ponos in naša prihodnost.
Edini gol srečanja na domači strani ima pridih obrambe. Pijus zabije gol za spomine, gosti izenačijo v drugem polčasu. Tekma ima vse kar rabimo.
Publiko imamo, vzdušje imamo, fantastično ekipo imamo. Počutimo se varno, navdušeno, zabavno je. Lepo je. Res je lepo.
Prit domov, prit v Ljudski vrt, prit na domačo tribuno. Čar, ponos. Sreča. Prijateljska tekma, ko srečamo prijatelje, da ostanemo skupaj in nas ne ločijo ločitve in ne spremembe.
Ostajamo. Ker pridemo med prvimi, da gremo med zadnjimi. Prihajamo, ker imamo to radi ne glede na vse.
Letna se ni podaljšala vezano na osebe, ampak na klub. Letna je naš ponos. Je kot vse ostale kartice, ki jih imamo. To smo mi. Ponosni, da smo navijači nogometnega kluba Maribor. Ne glede kaj se je zgodilo ali bo. Mi bomo zmeraj tu. Zmeraj bomo verjeli in zmeraj bomo dali svoj čas za ta nogometni klub. Ker je naš. In ker smo mi njegovi.
Naj nas v teh časih imenujejo karkoli že želijo. Nas ne oblikuje vreme, ne čas in življenje. Mi bomo ostali, ker smo se v ta klub zaljubili in tako bo ostalo. Smešno je kaj vse beremo o nas in kaj vse so analizirali, da bi nas sproblematizirali.
Sobota je pokazala, da navijamo glasneje, da smo v vseh elementih močnejši in da ni kriva poletna sezona, da ljudi ni. Mi smo bili. In hvala vsem, ki ste prišli.
Iskrenost nosimo s seboj. Ponižnost, skromnost in hvaležnost dajemo naprej.
In zahvalo Gostišču Živko iz Dobrovc, ter Facebook strani Skoke-naš kraj za krasno večerjo v njihovem lokalu. Krasen ambient, dobra hrana in izjemna prijaznost. Pa še mucke imajo za sosede. Kaj češ lepšega.
A zato, preden končam, začenjam že v prvim blogom nove sezone napovednik jeseni.
2. in 3. septembra v Ljudskem vrtu darujemo kri. Oba dneva začenjamo ob 7.30 in v torek končujemo ob 17.00, v sredo ob 14.00.
Bodite z nami. Če pa ne morete biti z nami, pa povejte naprej. In če vas karkoli zanima, dajte mi pisat, mi povedat še kakšno idejo, da jo skupaj uresničimo.
In ja, unikatni, drugačni in najboljši. Najboljša publika na svetu, pokažimo v septembru kako zmoremo skupaj premikati meje. In ljudem vračati nasmeh.
Najlepše nasmehe, zdravja polnih dni in predvsem osebnega notranjega miru želim vsem vam. Do nedelje.
Ko začnemo, da pokažemo. Da smo, ker smo mestu v ponos. Igralcem pa tudi tokrat, krijemo hrbet.
Naj bo vroče poletje. Ko bomo sprejemali zmage in na lestvico postavljali tri pike.
Vztrajam, ker vedno verjamem.
Luč je tam, kjer upanje.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić