Domine

V resnici resnica sploh ni pomembna.

Tudi če je, saj ljudje vendarle vzamejo vedno to, kar želijo vzet, kajne?

Se ljudje kdaj poglobijo v resnico človeka, ali ga napadejo in sodijo, še preden ga poslušajo? Ali še huje, ga slišijo?

Je bistvo življenja v tem, da smo z različnimi obrazi in se pokažemo takšni, kot želimo, da nas ljudje vidijo?
Kje se konča izgovor in začne resnica? Kje se začne poštenost in kaj ustavljajo čustva?

Smo res ostali v dobi neprebranih knjig in iskanju člankov brez vsebine?

Smo tu, kjer ljudi zanima samo prepoznavnost in ali je res bistvo v senzacionalnosti, namesto v trdem delu, iskrenosti, predanosti?
Koliko je vredna napaka človeka in koliko njegova resnica?

Smo prišli tako daleč, da smo eden drugemu neprepoznaven obraz in koliko smo se sposobni soočiti z lastnimi napakami, da ne bi gledali za tujimi?

Kaj smo postali po tem koronskem času? Kdo smo in kam gremo?
Mi je dejstvo, da mi prijazni ljudje iz NK Domžale ponudijo čaj in prijazne besede darilo in da ga s hvaležnostjo sprejmem? Ker če je to vprašanje, potem smo zabredli.

Ker včeraj se je še enkrat pokazalo, da nogomet ima veze prav s tem. Prijaznimi pozdravi in lepimi gestami. Včasih me vprašajo prijatelji, ki vedo, da sem prevozila celo nogometno državo, če mi je fajn v Domžalah.

Zmeraj, ampak zmeraj. Sedela sem na praktično vseh tribunah njihovega zahoda in zdaj že leta sedim na vzhodnem delu in moram priznati, da se vedno izkažejo s kakšno pozornostjo, prijaznostjo.

Lepo je, ker so rumeni in lepo je, ker smo vijol’čni. In lepo je, ko vidiš prijateljstva in smeh pred tekmo med nasprotniki. Lepe besede delivcev besed, ki to nekaj pomenijo. Ker dejstvo je, da ene res pomenijo. A vsaj vsi vendarle niso pomembni, ali?

In ko ti pomaha mlado golmansko srce in te najde na tribuni kapetan. Ker je lepo in je lepo. Lepo je in hvala. Toliko pomeni. To toliko pomeni. Male geste, ki to niso. Srca, ki te čutijo. Ki vedo, da jih imaš rad. Da bi jim to večkrat povedal rad, a upam, da vidijo dejanja.

Ko se po hrastniškem obisku srečamo na tribuni. Da vidimo. Kaj bo. 23.tega v 23.tem krogu. In je, veliko je. Vsega je veliko. In vse gre tako hitro. Ta tekma je ena tistih, ko se vprašaš kam gre čas in kaj res že gremo domov in zakaj že?

Je bilo vsega preveč za en večer? In zakaj-i, ki nimajo odgovora.

Hrup. Tako preveč hrupa. In tako preveč nejasnosti. Tako preveč nekih odločitev, ki morajo biti hitre, da so morda napačne. In večnost istega problema. Ki ni minljiv. Ker ne more miniti. Ker je rana nekje drugje. In ker so želje drugačne. Interesi zakopani nekje v birokracijo davno pozabljenega problema.

So kdaj pozabili ali nikoli niso dojeli? Ali so kdaj slišali zvok navijačev v športnem parku mesta Domžale ali so morda videli le zeleno dimno od nekod vrženo na igrišče ali samo bakle »huliganov,« ki so za razliko od številnih drugih, peli iskreno? Navijali brutalno srčno. Dali srce na dlan. Za svojo ekipo. Ki je morala boriti. Dajati. A ne upati, da vzame.

Odnesli smo piko. Ali je vredno bilo tri ali je vprašanje zakaj spet mi?
In ko slišiš besede in ko slišiš neumna vprašanja veš…verjetno pač ne razumejo.

In kot sem začela, bom končala. Lahko ti vzamejo vse. Karkoli že morajo vzeti. Kar jim je dovoljeno. Lahko ti dajo lekcijo, ker si predrzen, iskren in morda kot jaz, preveč vzkipljiv. Lahko te kaznujejo, ker imaš čustva in nivo visoke inteligence. Ampak, ali ti lahko vzamejo to ljubezen? Ali te lahko prepričajo, da nisi vreden grba, ki ga ljubiš kot samega sebe? Ali te lahko posadijo na stol ob kričanju trenutka žoge v nasprotni mreži?

Nikoli, prijatelji. Nikoli.

Tu sedim in razmišljam, da sem vse življenje borila hude bitke. Najhujša je tista, moja. Same s seboj. Ko je vedno nekaj preveč. Preveč glasno, preveč iskreno, preveč direktno. Preveč.

Ampak, če sem samo manj, kaj mi pol ostane in kdo sem, ko se pogledam v ogledalo?

Ko se nasmehnem srnici na Mestnem vrhu in vem, da ne bo pobegnila, ker mi zaupa. Ko mi kužek prihiti naproti, ker ve, da v tistem trenutku nič ni bolj pomembno od ljubezni do njegove sreče.

Zato, v vsej tej norosti. Ostanimo prijatelji. Ljudje. Bodimo malo preveč. Bodimo rama in bodimo sonce. In si pomahajmo. Stisnimo roke. In uživajmo.

Ker življenje je lepo.
Naj bom danes drugačna. Aja ne, zmeraj sem drugačna.

In meni je prav.
Z ljubeznijo.

Saj srce ve. To je dovolj za mene.

MalaMo. :*