Nevihta

Pod streho »rumenega« neba smo čakali kakšna pot bo vodila nedeljski večer v drugem krogu nogometnega državnega prvenstva. Ko si mislil, da je dol padlo že vse, je padlo še več. In še bolj.

Nekje med nevihtnimi strelami in grmenjem so eden za drugem prihajali na ogrevanje, ki je bilo hkrati nevihta pred vaterpolom.

Vprašanj ali tekma bo, ali se bo končala in kdaj se bo sploh začela je bilo izrečenih in vidnih na očeh ljudi veliko.

A odgovori so bili kratki. Pravočasno začeto. Končano ob pravem času.

Igralo se je, kolikor se je igrat dalo. Borilo se je isto tak. Vmes so bili goli pa niso bili goli pa je bilo razočaranje pa veselje. Pa še nesrečni Mbina. Igra vesoljski nogomet in pol še deset minut ni mimo in že gre z igrišča zaradi nesrečnega skoka. Novice, da ni nič hujšega, so mi danes zelo polepšale popoldne.

Bil je ofsajd in bil je Žiga za ena nič. Po izenačenju pa malo prhe brez igralcev.

Pesem Viol je dajala tekmi zmagovalne note.

Ojo je s penalom odločil tekmo in ja, vse se je srečno končalo.

Slišali smo slišno in neslišno. Slišali smo navijaško vzdušje in »What can I do?« by Tetteh. Odgovor na to vprašanje je dal kar glavni sodnik: »Ofsajd.«

In ko so se kapljice počasi le poslovile, smo prisluhnili našemu delu ekipe na tiskovni konferenci in čas je bil, da gremo počasi domov.

Bil je res pester večer. Pravi taki aprilski. Taki gajstn, kot bi rekel moj Tadej. Bil je taki, ko si bil srečen, da je tekme končno konec. Sploh, ker si se bal, da se sploh ne bo začela.

Bil je večer, ko je bila noč prekratka. In dopoldne zahtevno.

In ko smo se veselili in si na nek način tudi oddahnili. Bila je tekma, ki je bila iskrena, pristna in naša.

Za vse izgubljene, upam, da se do četrtka najdemo.

In preden končam ta krajši blog še dve veliki stvari, ki bi jih rada povedala.

Prva je ta, da 18. avgusta začnemo z naročanjem krvodajalske akcije Vijol’čna kri za vse ljudi 2025. Akcija bo pod severno tribuno potekala 2. in 3. septembra 2025. Za vse informacije pa mi sledite ali se mi preprosto oglasite preko zasebnega sporočila.

In to, da ta blog poklanjam enemu posebnemu fantku. Naj te male ročice, ki lovijo sončne žarke jutranjega prebujenja zmeraj najdejo pot do ljubezni, hvaležnosti in srčnosti. In naj bo zdrav nasmeh vsak dan sreča tistih, ki so mu dali ime, ker je njihovo vse. Luka.

Vztrajam, ker vedno verjamem.

S kapljicami v očeh. Včasih tudi dež ne pomaga. 😊

MalaMo. :*