Skozi belino

So dnevi, ki jih nikoli ne bom pozabila. Ta, ta je bil spešl. Tak poseben, tak edinstven. Tako drugačen. Tako čudovit.

Pa sem na hribčkih skoraj pristala na glavi, bradi, ta zadnji al pa na kolenu. Ko pa sem prišla na asvalt pa sem srečala meni tako ljubega prijatelja in takrat sem vedela, da najboljše pride zmeraj na koncu.

Samo potrpet je treba, garat, se potrudit. Tudi če je minus. Pa kaj mi bo današnji minus, če pa sem v teh dneh doživela že večjega.

Ampak ko človek dobi željo, voljo in predvsem energijo, ga je težko prepričat, da česa ne more.

In takšna je bila tudi današnja tekma. Spakirala sem toplo opremo in se odpravila od doma. Jaz sem tak srečna bila.

Vedela sem, da bo minus, samo ta minus je bil plus, ta stadion ogreje srce in pol ti je čisto vseeno za vreme, za vse kar sledi. Ker verjameš v dobro tekmo, ker verjameš v energijo Ljudskega vrta, ker veš česa vse si zmožen, ko stopiš na sveto travo.

V določenem trenutku sem zaprla oči in bila najbolj srečen človek na svetu. Prišla sem Domov. Ljudski vrt prinaša mir v srce in dušo.

Je kraj, ker se stikata smeh, sreča in ljubezen. Spoštovanje. Prijateljstvo. Ljubezen.

Tekma je bila zahtevna, zid močen, neprebojen. Zahteven in zelo motiviran nasprotnik je bil zagnan, treba je bilo delat in garat celo tekmo.

Gol Roka je prinesel rezultat tekme. Penal, ki je to bil in bil več kot zaslužen.
A kaj, ko se včasih vprašaš kaj pa to vendarle ni. Trudim se, da se smejim vsemu, tudi temu, kar ni smešno, ampak včasih se mi zdi, da ima naša stranska črta neko posebno moč.

Neko posebno energijo. Predvsem nekaj, kar nihče ne razume. Verjetno ne ve tega niti ta črta. Al pa mogoče barva za to črto. Skratka črta. Da prst ostane zadaj in glas vendarle ni pravilen.

Minuta molka za Maradono me je spomnila, da je fuzbal rešil toliko življenj in da je fuzbal tako izjemen šport, a da včasih življenje gre mogoče drugačno pot, da pa je pomembno samo to, kaj nam je dal in koliko izjemnega smo doživeli.

Tekme je bilo po štirih minutah podaljška v drugem, in dveh v prvem, končana. Hvaležna za to zmago, za prvo mesto tudi po 14. krogu in za krasen, čudovit in prijeten večer v čudoviti družbi na bb sektorju.

Hvaležna za nova znanja in čudovite zgodbe.

Ki pa so se potem nadaljevale na severni strani stadiona, kjer sem se nasmejala, se kaj novega naučila, se kaj novega zmenila in naredila tudi kakšen selfi, ki ga bom objavila izključno v svoji novi foto knjigi.

Če kaj, sem se naučila, da majhne skrivnosti in velike radosti shranim tam, kamor spadajo.

Hvala. Hvala. Hvala.

To je blog 981. Za vse, ki me zelo dobro poznate, veste kako pomembna mi je ta številka. Zato je ta zmaga še tako zelo dodatno vredna.

Ostanite sončki. Se beremo v četrtek po derbiju.

Rada vas ima.

Z nasmeškom. (In prazno penino).
MalaMo. :*