Pet let

1826 dni.
Pisal se je prvi april 2020.

Po intervjuju sem šla. In hodila sem. Počasi. A sem šla. Začela sem s Kalvarijo, stopila na Mestni vrh in končala na Piramidi. Po tisti šuma strmini. Kot da bi poslušal parno lokomotivo.

Bila sem brez kondicije. Z večno poškodovanim kolenom. A z voljo. Železno mislijo in željo, da se lotim spremeniti vse kar se je takrat zgodilo. Pun kufer sem imela »ostani doma« in vzela življenje v svoje roke.
Sedem dni sem želela hoditi. Nisem imela ne cilja koliko korakov, ne kilometrov. Ne dejansko kakšna naj bo pot. Vsak dan sem šla malo drugače. Kak dan sem sama s sabo tekmovala kak bom po najhitrejši poti prišla na Kalvarijo. Kaj, še štopala sem si. Mestni vrh sem imela pot izpod tretjega ribnika. Piramido sem prehodila po vseh možnih poteh. Spoznavala sem kraje, ki sem jih videla mogoče enkrat, ene nikoli.

Preprosto hodila sem. Pa je sedem dni postalo 21. Pa je prišel maj. Že sem spet lahko normalno sedla na WC školjko. Koronski časi so trajali. Blokirali so nam vse kar je bilo možno. Sredi parka sem nosila masko. Eno sem na Mestnem vrhu celo izgubila in jo drugi dan našla. Gledala sem na uro. Tri minute pred šesto. Do šestih je bila policijska ura, jaz pa sem se počutila kot da bom nekoga oropala. A oni so v resnici želeli oropati moje sanje.

Jaz pa sem se po vseh pritiskih postavila na noge. In vztrajala.
Potem je spet prišel fuzbal. Državno prvenstvo, pokal, Evropa. Kovidni dopust. Krvodajalsko smo zrihtali v dveh dnevih. Za 40. rojstni dan sem ko piksna zletela po strmini Piramide. Na ledu. Dvakrat. Nisem smela iz občine. Tadej je bil kovidn. Kaki rojstni dan je to bil. Pero in njegova pomoč. Nima proti vrednosti. A smo zgurali.

Začela sem ob 13h na tisti lep sredin dan. Potem sem rekla… zrihtaj službo, pa idi. Naspi se. Mejo se s tem ni strinjal. Njegove budilke so bile samo njegove. Njega ni brigalo kdaj vstaneš. Ker edino vstajanje je ko bo on rekel. To velja še danes. Pa ga že več kot leto in pol ni več.
Potem sem poti premikala na vedno bolj zgodnjo uro.

Ne vem od kod sem imela tako voljo, da najprej pohod, pol pa služba. Ampak prišla je ona. Z dvema ali tremi psi. In postali sva prijateljici. Prihajala sem, ko je prišla ona. Prišli so pasji priboljški. In naenkrat so vse te moje poti postale ena pot. Čeprav sva skupaj mojo celo pot prehodili enkrat samkrat. Drugače sva bili prekrasna družba Piramide. Njeno psičko sem kdaj nesla s Piramide. Vztrajala je, da bom že zmogla njo in palice in vse. In šlo je. In tako je šel čas. Na drugih delih poti sem spoznavala nove pasme psov. Vsak del poti je imel posebneža. Ali psa, ali srnico, morda zajčka ali ježa. Tu pa tam se je s kotičkov prikazala tudi kakšna mucka. Kakšna je prišla tudi blizu. Vsaka žival ima svojo edinstveno zgodbo. Za mene so čisto vse edinstvene in posebne. Polžke sem kdaj pogledala in rekla… ej, veš kak te razumem, stari.

Veveričke so mi kazale pot, ena se je ujela tudi v roke meni ljube prijateljice.
Življenje mi je v teh petih letih pokazalo vse in še več.

Kupe najdenih predmetov. Od modrcev, do šalic, ključev, bidonov, pa tudi kak pralni stroj se je kje našel. Telovadni copat ali dva. Tudi voziček iz trgovine ali pa kakšna gajbica. Bilo je vsega. Nasmejala sem se zmeraj od srca.

V kratkem času je začel nastajat prekrasen vrh Kalvarije pri štengah. Gospod je po odstranjeni ograji naredil čudež. Številne klopce, igrala, pa tudi hiška, ki zdaj gosti hrano in pijačo. Skozi leta so vse te lesene umetnine vrhu šteng dale preprosto čarobnost, ki jo je ta del Kalvarije nedvomno potreboval. Če se le da, se ustavim pri štengah. Kot neki ritual, ki jih je v teh letih postalo kar nekaj. Za številne vedo samo tisti, ki hodijo z mano.

Imela sem nagrade na poti, a na koncu je pot postala kot moj dom.
Skoraj tri leta kasneje sem se preselila, skoraj tri leta in pol kasneje izgubila svojega najljubšega mačjega prijatelja na svetu. 14 mesecev in 2 dni kasneje je odšel eden mojih največjih prijateljev mojih hribčkov. Če berete moje bloge, ga poznate, saj sem mu namenila blog. Thor je bil eden tistih, ki je bil moj motivator motivatorjev. Skupaj z lastnico sta mi brisala solze in bila ob meni, ko je življenje najbolj bolelo. Mogoče smo bili nekoč res tujci, a smo skozi leta postali zavezniki.

Na teh mojih poteh je cilj, da spučem sama s sabo. Zato sem večino poti sama in zato tudi hodim takrat, ko želim in vem da je ok. Odkar se je moja zaveznica Piramide odselila, še zmeraj slišim njen glas. Pot pa je ostala enaka. Včasih dodam kakšen hribček več. Včasih 3. Zmeraj pa želim izpolniti cilj, ki pa je vsako leto večji in kljub zdravstvenim težavam, ki pridejo in tudi ostanejo, vztrajam.

Nasmehnem se kosu, pozdravim gagice, pobožam vijolice ali preprosto drsim po blatu. Dereze me spremljajo že več kot 4 leta in kljub vsem izkušnjam me še zmeraj velikokrat zebe v roke, ker pustim rokavice v avtu. Palice uporabljam le še ko je nujno. Pot poznam, a to še ne pomeni, da se kdaj pa kdaj ne spotaknem na krajih, ki menim, da jih poznam najbolje.

Kalvarija ima drugačen čar kot Piramida, čeprav mi je Mestni vrh prinesel zgodbe, ki sem jih razumela šele čez leta. Kako zanimivo je bilo, ko sem določenim kužkom dala ime in še zdaj jih kdaj pa kdaj pokličem po imenu, ki jim je pristajal.

Na fotografijah v kolažih boste spoznali moje krasne popotnike. Od Kire, do bratca in sestrice, pa vedno šarmantnega Ottota, vmes bo tudi Bruno, pa Pablo, Cofek, prej omenjeni Thor, pa Thor in Kimi, Bela ter najbolj znan mucek Krekove – Tobi.

Vsak dan hodim po isti poti, ki je daleč od tega. Je edinstvena, posebna. Včasih poslušam ptičke, včasih se z njimi pogovarjam. Včasih se mi oglasi fazan, ki pazi na moje ljube konjčke pod Kalvarijo.

Na slušalkah sem veliko vrtela Ninine pesmi in radijske postaje. Zdaj brez njih poslušam podcaste ali se učim italijansko (Roku v čast; a do znanja sem oddaljena še kakih 5 let). Z veseljem se pogovarjam z lastniki kužkov, ki jih med fotografijami ne boste našli. Bono, Jon, Nera, Nika, Bonty, Pepsi, Jojo in številni drugi so za zmeraj zasidrani v moje srce.

Poti niso vedno lahke. Vidite lahko številne fotografije, a na njih se ne vidi, ko včasih komaj stopim na nogo ali zjutraj komaj vstanem. Zdaj je moja pot zaradi življenja na drugi strani Drave vendarle daljša. Kar pa ne spreminja moje filozofije, da bi obupala ali odnehala.
V petih letih vključno s tem trenutkom sem prehodila cca. 38.674.908 korakov in prešteto v kilometre je to 27.422,34.

Te številke so mi pomembne, ker mi predstavljajo motivacijo za nov dan. Vsako leto si postavim kak nov cilj in to hote ali nehote, saj je vezano na moje počutje.

V letu 2025 bi rada prehodila hribčke skupaj 2000 vsakega. Trenutno sem namreč pri 1940 v petih letih.
Verjetno za koga nisem normalna, a našla sem nekaj za svojo dušo in srce. Prijatelje, ki jih srečam na poti pa so vedno en tak žarek upanja, njihove čudovite duše pa mi zmeraj dajejo moči za nov dan.

Vsem, ki ste šli kdaj z mano na te nore poti… HVALA VAM! Vsem, ki mi dovolite pobožat vaše kužke… HVALA VAM!

Vsem, ki me pozdravljate okoli stadiona in na poti… HVALA VAM!

Vsi, ki ste kadarkoli kdaj slišali moj glas po telefonu… HVALA VAM!

In hvala Policijski postaji Maribor za pomoč, ko sem bila v stiski. Nikoli ne bom pozabila.

Vsi ste del mojega mozaika. Hvala za lepe besede, za upanje, za nasmehe, pozdrave, srčne želje in vaše prekrasne zgodbe.

V mojem življenju ste pustili tako lepe sledi in hvaležno si želim, da bi se zjutraj srečevali še dolgo.
Prvih pet let je mimo. Naj se novi dnevi znova začnejo.

Življenju podarite svojo iskrenost.
Pojdi in se ‘mej fajn!
MalaMo. :*