Občutek hvaležnosti

Ena tistih sobot, ko si preprosto hvaležen.
Za super parkirišče blizu stadiona, ker si vedel, da je vse skupaj varno.

Za to, da ni deževalo, ko si hodil proti stadionu in te ni skrbelo, da bi kdo odnesel dežnik (ker je legendaren, pa ga ne bi ravno nenamerno »podaril« nekomu).

Za izjemno prijaznost na vhodu severa (in iskanje odgovorov na vprašanja).
Za to, da si lahko rekel kup iskrenih in prijaznih pred tekmo in potem vmes pohitel v vrsto številka 17.

Nepopisna sreča in veselje na obrazu »stare« navijačice, ki je po dolgih mesecih znova dočakala svojo ploščico. Za vse, ki me poznate veste koliko mi ta ploščica pomeni in kakšno darilo je to za moje srce, za moje delo, za mojo ljubezen do kluba, za vse kar počnem in za vse kar ustvarjam.

In hvaležna za tekmo, kot si je vedno želim v vseh oblikah in vsepovsod.
Bilo je res vsega in vsepovsod vse in bilo je kar ni bilo in bilo je tudi kaj, kar res ni bilo potrebno.

Zmagovalca so v drugem polčasu odločili res da štirje posamezniki, a so pri vsem tem sodelovali res čisto vsi. In bilo je točno tako, kot je moralo bit. Omar (izjemen posameznik, ki se očitno pri nas počuti dobro in vidi se kako rad ima vijol’čni dres), Soudani (»lahko bi podaljšal, ha?«), Kai (skromni fant, ki je blestel kot rezervist že drugo tekmo zapored) in Nejc (naša sedanjost in prihodnost).

Res tiste vrste srečanje, ko si preprosto srečen. Pač srečen. Ko si umirjen. Veš, da bo vse dobro. Da je vse ok. Da gre vse tak kot mora it. Čutiš, da je še oni ptič vesel, ko gre preko stadiona. Ko gospod na tribuni tak iz srca navija. Ko par posameznikov sicer pozabi kje so, a je na koncu vse točno tako kot mora bit.
Če mene vprašate, je za vse to »kriva« moja ploščica, ki je prinesla srečo in zmago.

Tretji polčas nas je nasmejal in nas ločil za nekaj tednov, ko se znova srečamo. Ene že prej na odbojki in hokeju, ene proti Celju, ene šele po njihovih počitnicah.

Tak res lep popoldan. Tak res naš dan. Bil je res pravi vijol’čni dan. Ko ni bilo važno od kod prihajaš, ampak na čigavi strani si.

Ko smo prišli vsi in vse je bilo točno na pravem mestu. In mi? Mi smo hvaležni, toliko hvaležni za vso vero, za vso srečo. Za vso to moč.

Ko ste obupali upam, da je kdo verjel v vas.

Tako kot jaz verjamem v to ekipo, ko so že (skoraj) vsi obupali.

In še nekaj. Ni malih klubov in ni podcenjevanja. Nikoli. Nikoli ga ni bilo. In vsi so ob prvem žvižgu enaki in ostajajo ko se vse skupaj konča. Naučite se skromnosti in ponižnosti. Predvsem pa bodite ljubezen.

Ker če kaj, je včeraj ljubezen znova zmagala. In smeji se mi. Tak fejst se mi smeji.

Vidim tudi vas kako se pravkar nasmihate? Samo ne zehat, velja?

Življenju podarite svojo iskrenost.

Občutek sreče v očeh.

MalaMo. :*