Težko pričakovana tekma leta. V izjemni družbi z mojo drago Biserko. Dan, ki ga ne bomo pozabili.
Popoldan, o katerem bomo radi kako rekli. Smehu, ki je bil tako zelo nalezljiv. Tekmi, ki je bila tako polna zabave, znanja, smeha in seveda… golov.
Od vseh tekem, ki jih imam jaz v svojem spominu in sem jih videla v živo, je to najvišji možni rezultat na teh tekmah.
Medijska selekcija je vsako leto pozitivno naravnana. Všeč mi je njihovo razmišljanje. Vendar kljub danemu golu, to ni bilo dovolj.
Ok, dobili so jih osem. Ampak saj so se borili. Kolikor so se lahko. Proti velikanom slovenskega nogometa. Proti ekipi, ki ne rabi naslova »favorit na papirju,« in »koliko nastopov za slovensko izbrano vrsto,« ker ene stvari pač ostanejo.
Vsem strelcem iskrene čestitke za gole. Eni so bili tako fantastični, da bi jih človek pogledal večkrat. Priložnosti, atraktivnost. Tudi kakšen premočan udarec.
Spoštovanje. Zdrava tekmovalnost. Nepozabni citati. In čas, ki je prehitro minil.
Komaj sva se usedli, že je prišel Jan, še ena fotografija in šli smo vsak na svojo stran. Mi še malo na obisk v Vijol’čno bajto in se k Simonu štemplat.
Lepo je bilo. Za take trenutke je vredno živeti.
Med režami utrinkov.
In vendar se še vsi zmeraj učimo.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić