Ko sem zjutraj odhaja domov sem si želela samo eno. Daj zrihtaj toto meglo do 11h.
Do zadnjega sem razmišljala kaj oblečt in če mogoče ne pretiravam, če bi poiskala rokavice. Ni se mi dalo. Že tak se mi je zdelo, da je malo prezgodaj za vse to kar imam na sebi.
To je fajn razmišljat doma ko je toplo, ko pa stopiš na jugu iz avta pa razmišljaš, da včasih pač ne razmišljaš racionalno.
Seveda bom naredila kak korak več, da se zagrejem in ko pridem tja, me znani krasni obrazi že čakajo ali pa še pridejo. Stojimo na standardnih mestih in čakamo da se tekma začne.
Dvoboj je zanimiv. Tekma je polna duelov, močne, moške igre, popuščanja ni.
Igralci iz Brinj napadajo. Vse skupaj je jalovo in bolj porabljajo energijo, slabše je. »Misija posebna bunda« se ne ustavlja. Skupaj s somišljeniki so glasni, na trenutke hudo žaljivi. Zdi se, da sem se vrnila nazaj več let, ko sem točno na istem mestu doživljala podobne zgodbe. Ata ima v roki konzoli in igra igrico s svojim otrokom ali predvsem tistimi, ki to niso.
Tekma je težka, težko je biti realen, predvsem pa ti pri vsej tej »hektiki« zmanjkuje živcev in oh ja, potrpljenja.
Mladi se borijo dalje. Zagotovo slišijo kaj se dogaja zunaj. Kaj, slišali so vsaj do obeh osnovnih šol in mojega nekdanjega doma. Glasov pa šparali ja ne bomo. Če bi te vsaj za kaj pametnega.
Denis po dveh hitrih golih še ne utiša vidno (pre)glasnih lastnikov glasov, gostom pa vendarle rata, da zadenejo. Zaslužili so si gol in zanj so garali. V nekem trenutku se jim je trud, ki so ga prekomerno vlagali v prvem polčasu na koncu le vrnil. Za celih sedem minut.
Nik je zapečatil usodo tekme 14. kroga mladinske tekme na umetni travi.
… Veste kaj je to? Veste kaj so te tri pikice?
Nastala je tišina.
Tekma je dobila konec, mi pa pozdravit fanta, ki je pri svojih letih ne samo izjemno zrel in prijazen, ampak tudi srčen, hvaležen in ima tisti krasen »poba« nasmeh, ki si ga bo verjetno želela vsaka tašča.
Že odhajam vstran od Lukne, ko srečam še mojega jutranjega prijatelja. Vse, ki to berem lepo prosim, da prosite in mu pošljite najlepše želje. Moj kosmati prijatelj se bojuje s starostjo in boleznijo. Želim si, da bi naša ljubezen še nekaj časa zmagovala in da bi najini spomini trajali še kar nekaj juter in kdaj pa kdaj tudi kakšnih popoldanskih srečanj.
Hvala vsem, ki ste danes navijali.
Še enkrat se je dokazalo, da ne rabimo velikih besed.
Na koncu zmaga zmeraj, ampak zmeraj… igrišče.
Baje ta tišina navduši tiste, ki znajo prisluhniti.
Nekje med režami utrinkov.
Ker si dober. Je dobro. Najboljše.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić