Res nimam nič proti, če imamo vsak svoj pogled. Svoje razmišljanje. Svojo vizijo. Svoje načrte. In če kaj, mi je dejansko všeč, če mi nekdo zna argumentirat to kar počne.
Včeraj je bilo argumentacij vsega bolj malo.
Težko prenašam kako se mi žali vedno istega igralca. Brez kakršnegakoli vzroka. Obsodi se ga že, ko se pojavi v prvi enajsterici. Ko se ta trga in rešuje, se zgodita lahko samo dva scenarija. Ali dotične osebe utihnejo. Ali hujše: ploskajo mu in to iskreno!
Dvoličnost ljudi me tak fejst boli. Boli me, da nič ni ok. Boli me, ker karkoli se zgodi, ni ok. Tako težko je preprosto uživat, se met fajn, navijat, ploskat, se smejat, se včasih kaj vprašat, gledat degradiranega sodnika s strani drugega sodnika. Pač fajn je gledat fuzbal.
Zakaj je v vsem kar se dogaja treba videt samo slabo in nič dobrega? Zakaj ene vse moti in zakaj ni konca tega sovraštva?
Gostov načeloma tak nihče ne pozna. Te pa dajmo »nabijat« po svojih. Pač ko ne bo tega, bo pač oni na lagerju. Dobro vam uspeva. Jaz pa večno tiho ne morem bit. Preprosto ne morem bit. Pa sem res prijazno taktična. Jasno in glasno povem kako je na stvari, pa človek še vedno nabija svojo resnico. Ne vem kdaj se bom naučila, da neumnih in prepričanih ne morem prepričat. Ampak ja, to je izključno moja krivda.
Ker jaz sem pač uživala na tekmi. In ja, mene motijo žvižgi, tudi če nekatere pač ne. Moti me, da je vse takoj narobe in da se nikoli nič dobrega ven ne potegne iz vsega.
Lepa tekma je bila. Toliko ljudi sem srečala do stola, da sem upala, da ne bom na ogrevanje zamudila, in to konec ogrevanja, čeprav sem šla na severu prva gor. Pač, kaj se menimo.
Fuzbal so prijatelji. So druženja. So izjemna srečanja z ljudmi, ki radi oblečemo vijol’čno in se podajo na še eno noro avanturo, ki se konča ali tako ali pač drugače.
In po tekmi, ko zmagamo, ker slavljenec zabije odbitek, se smeh nadaljuje na standardnem prostoru in smejimo se, da boli trebuh in se včasih še slina zaleti.
Tako lepo je. Tako preprosto je lepo.
Čeprav parole razumem šele drugi dan in se sprašujem od kod tako nore ideje. In zakaj raje denar za uničevanje krasnih šalov ne porabite za pomoč sočloveku. Več bi naredili za družbo.
Hvala prijatelji iz Radomelj. Hvala za krasno nogometno igro in na snidenje pomladi.
Spadam med one, ki vidi napake, vidim tisto, kar marsikdo ne vidi, a na koncu iz vsega želim potegniti samo najboljše. Napake bodo popravljali drugi, jaz pa bom varovala svoje srce in ga šparala za vse trenutke, ki prihajajo.
Ker sem rada navijačica nogometnega kluba Maribor. Ker se pač ene stvari nikoli ne spremenijo.
Danes minevata dva meseca odkar smo začeli 13. izdajo krvodajalske akcije Vijol’čna kri za vse ljudi in ponosna sem, da navijači ustvarjamo tako prekrasno in plemenito zgodbo. Samo zaradi tako srčnih in izjemnih ljudi je lahko akcija tako uspešna. Samo zaradi slišanega glasu lahko rešujemo življenja in samo zaradi vsega kar to prinaša je lahko naša ljubezen sreča za popolne neznance.
Ko zaprem vrata, si želim, da kmalu mine leto.
Isto je, ko zapustim svoj stol. Želim si, da se kmalu srečava. Tokrat bo hitreje, kot se zdi. V sredo ob 17.00 mladina igra pomembno evropsko tekmo proti Dinamu iz Kijeva. Vstopnine ni, vstopnice pa si lahko zagotovite preko spleta ali v Vijol’čnih bajtah. Lepo bo. In mladim moramo pokazati kakšen je svet v katerega vstopajo. In to na sveti travi.
Nekje med režami utrinkov.
Si upam želeti več.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić