Bila je dolga. Bila je zahtevna. Bilo je polno front. Bilo je sonca, dežja, neviht, a tudi veliko mavric.
Končana je odbojkarska sezona in tako ali drugače je za mano 21. tekma v živo Odbojkarskega kluba Maribor.
Bila je pestra, nervozna, polna preobratov, a tudi novih spoznanj in nepozabnih izkušenj.
Mladi so se borili z Goljati in uspeli. Prišli so do tretjega mesta v državnem prvenstvu po treh popolnoma različnih tekmah.
Ta današnja, gre v anale. Zaradi vsega, kar je bila in zaradi vsega, kar je prinašala.
In Mojca? Mojca je z malim bobnom odšla v prvo vrsto. Z Alex sva z bobnoma dobro parirali izkušenim navijačem in prvemu sodu Maribora. In dali smo vse od sebe.
Kot odbojkarji. Ki so grizli točke in na koncu je prišel konec.
Vstala sem in stali smo vsi. Za zmago. Veličastno. Nepozabno in enkratno.
Za več kot zasluženo tretje mesto. Za vso garanje, za vso odrekanje. Za vse kar se je zgodilo in za vse kar se ni zgodilo.
Bilo je veliko čudovitih in nepozabnih trenutkov, ki jih nosimo v zgodovino.
Hvala za prekrasne zgodbe. Hvala, ker smo se z vami imeli tako lepo. Od Kopra pa vse do Murske Sobote.
Hvala vsem, ki ste dodali vsaj en euro v blagajno. S takšnim ali drugačnim sredstvom. Hvala vsem navijačem za navijanje skozi celotno sezono. Želela bi si, da bi nas bilo več, a po kovidna realnost je pač taka. Verjamem, da je prihodnost lepa.
Hvala vsem igralcem za zvestobo skozi celo leto in vsem, ki odhajate; želim vam prečudovite nove zgodbe in bom vaša navijačica kjerkoli vas bo že vodila pot. Vaša pristnost, iskrenost in garaštvo je bilo nalezljivo.
Po vseh poškodbah, bolečinah in bacilih ste se zmeraj dvignili in pokazali svojo veličino.
Bili ste zmeraj nad seboj in pokazali ste, da vam lahko jemljejo, vi boste zmeraj dvojno dajali.
Bali so se udarov. Dobili so udarce. Takšne, poštene. Iskrene. Za katerimi so ure treningov in neprespanih noči.
Naj ob koncu rečem le…poklon. Bilo mi je v čast. Z veseljem sem spremljala številne tekme in o njih pisala. Zadnji dve tekmi sem prešaltala celo na boben. Hvala, Pero. Zaradi vseh tvojih inštrumentov smo vsi skupaj še kako boljši.
Nesebična pomoč v tej odbojkarski hiši je zmeraj neizmeren vir navdiha.
In ja, jutri bo spet bolela roka.
A me bo spomnila, zakaj sem se nekega dne po tolikih letih pred leti vrnila in ostala. Tako ali drugače. Predana. Poštena in iskrena.
V čast in ponos mi je, da sem vaša navijačica. Kljub bolečini zadnjih mesecev ste mi pomagali, da lažje premagujem vse to, kar se je zgodilo. Tudi padec po stopnicah včeraj. Ko na trenutke šepam in se matram po teh majavih stopnicah prenovljene dvorane Tabor. Kjer se zdi, da bo tribuna vsak čas razpadla. A kaj bi o tem. Prenovljena vendarle je.
A naj končam kot se za mene spodobi.
Vaše zgodbe se bodo nekega dne govorile vsem mladim, ki bodo iskali idole. In vi ste s svojo voljo in željo več kot samo idoli. Za mene ste tako ali tako že prvaki. Ker ste naredili nadzemeljske stvari.
S poklonom navijačice.
Zaploskajte si. Jaz se vam klanjam.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić