Dvorana Tabor. Sobotni večer. In mi.
Lepo je, ko je aplavz tako iskren. Lepo je, ker navijači verjamemo do konca.
Krasno je gledat, ko se vsi učimo. Ko je padec nazaj, da greš naprej.
Včasih se zdi, da je nekaj plusa dovolj, pa prideš v minus. Včasih obratno.
Če življenje kdaj vzame, tudi vrne.
Ni naključij. Je samo neka pot. Ki je včasih težka. Kamni na poti. Korenine. Listje drsi. Jesen. Ko se vsi kdaj lovimo na lastnih nogah in upamo, da padec na ta zadnjo ne bo boleč.
Vsi imamo svoje začetke in svoje nove začetke.
Včerajšnja tekma s Krko naših odbojkarjev je dokaz, da včasih lahko še tako naprej vlečeš voz, pa ne gre naprej. Preprosto ne gre.
Vseeno si dal vse kar si zmogel. Tudi če si želel. Pomočniku za Abrahama podariti najlepše darilo.
Ne gre zmeraj kot bi si želeli. A prepričana sem, da je to samo ena od ovir življenja, ki te nauči kako naprej.
Ponosni smo na vas, draga ekipa.
Včeraj skoraj ne bi prišla. Ko sem po dobrih 14 urah na nogah prispela v dvorano sem samo upala, da ne bom zaspala. In da bom zdržala.
Držali ste me na klopci in dajali drami dodatno težo. In ja, lahko bi doma že spala, ampak hvaležna sem, da sem bila priča temu res čudovitemu srečanju.
Ker me vedno znova kaj naučite, vedno znova iščem prevod ene besedne zveze v tuj jezik samo za to, da me ne bi razumeli, ko sem jezna.
Ker vam preprosto privoščim. Ker vam želim res vse najlepše in vem kako zelo garate za te svoje uspehe.
Pride in gre. In če kaj, sem se v zadnjem tednu naučila je, da vse mine. In da mine prehitro. In da me šele solze spomnijo, kako iskreno in srčno smo imeli radi kar nas obdaja.
Imejte radi svoj šport še naprej. Še naprej vztrajajte. Ker bo vse dobro. In da bo ta mraz, ki prihaja, prinesel še toliko lepega.
Bodite ponosni.
Med režami utrinkov.
Nekdo se mi dol smeji. V dobri družbi.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić