In zgodil se je… derbi

Če me je v dvajsetletni zgodovini derbi kaj naučil je to, da pričakuj nepričakovano.

In nauči se kaj od prejšnjih derbijev.

Več sreče prihodnjič, Mojca.

Scenarij je lahko še tako dober, kaj se zgodi po scenariju, pa je potem druga zgodba.

Vsak gleda s svoje strani in vsak ima svoj pogled.

Lahko smo si enotni, da bi bilo prav, da se vse lahko sprejme. Ampak. Brez nekih žalitev, poniževanj, sovražnosti in neodgovornosti.

Današnji derbi ni bil za tiste, ki ga ne razumejo.

Ta derbi ni bil za tiste, ki ne slišijo prave tišine.

Derbi ima naboj. Ima nekaj, kar nima nobena tekma v devetih krogih četrtine. Ko se srečata večna rivala je to fuzbal, ki je recimo temu »poseben.«

Verjetno je javnost pričakovala, da bodo kot topovski udari tokrat padali zeleni goli, Maribor bo prišel na igrišče kot da prvič fuzbal žogo vidi in vsi bodo veseli.

Da bodo, pardon, so Viole delale sranje, pa je tak logično.

Kot zmeraj, tudi tokrat skačem z ene na drugo stran in prav je, da je tako.

Da vas mogoče malo zmedem, malo obrnem, kot sem se počutila jaz na tej tekmi.

Kot prvo se mi zdi primerno povedat, da je skrajni čas, da derbi sodi tuji sodnik. Ki v življenju ni slišal za kogarkoli od teh igralcev (kar je v resnici nemogoče, ker so najboljšemu na igrišču tak al tak celo tekmo žvižgali).

Ampak še enkrat znova se je pokazalo, da derbi potrebuje nekoga, ki se prej zgubi kot nekdo sredi Pohorja (ki je, če ga obiščete, res fantastičen kraj za oddih in počitek).

Vedno poudarjam, da nogomet ni balet, ampak včasih se sprašujem kako bi izgledal sodniški kriterij, če bi bili vsi isto oblečeni (to pomeni v naših barvah) in ali bi Jojo v dresu Olimpije (nikoli videno) bil bolj zaščiten in se ne bi počutil kot vreča za boks (z nogami, da se razume).

Ampak derbi ne bi bil derbi, če ne bi z vseh strani padale bombice in bombe (prosim, vzemite v prenesenem pomenu).

Parole, koreografije (kemija, sedi šenkana dvojka), lučke, bakle in vsa pirotehnika, ki je niti po imenu ne poznam.

Nehajte se pretvarjat, da ste boljši. Kdorkoli. In prosim, Viole niso bile vsega krive, čeprav so rokavice pač komaj čakale, da kaj prinesejo. Kot kaže ne samo z ene strani. Kot sem že povedala, da je derbi ena posebna sorta in pričakovati je vse možno. Koliko je prav in kje je meja, bom pustila vsem tistim, ki tak vse veste. Z marsičem se strinjam, podpiram in so stvari, ki mi dvignejo tak pritisk, da bi me na krvodajalski akciji gladko zavrnili. Pač, mej mejo do kod greš in prosim, raje pojej, kot vrzi.

Nekoč so po najmanjših »spodrsljajih« in to dobesedno (spomnimo se, kak nesrečnež na zahodu ni ulovil »modrega dirkača« leta nazaj) prinesli visoke kazni, pred tem pa se je sektor praznil še preden je kdo sploh kam prav stopil.

Pričakovala bi, da bi po vseh teh letih derbijev (pa saj vmes jih res ni bilo, samo saj pa te nekaj pa jih je bilo) že vemo kako zadevo organizirat tako, da se pravočasno pride na tekmo, da se tekmo drži »v mejah normale« in kako rešit stvari preden zgubijo kontrolo čisto vsi. In to vsi.

Kratka je meja od ostali boste po tekmi do šli boste pred koncem. Prepozno. Prezgodaj. Kakorkoli. Ne gre to tak.

V resnici se bo večino časa spet pisalo kaj se je dogajalo na tribunah (naredite mi uslugo in poglejte po celem stadionu, vseeno nas je bilo skoraj 10 tisoč; te pa »nismo več« evropski Maribor, imajo pa nas raje kot evropske velikane; hvaležna).

V številnih točkah je treba vseeno pohvalit. Nekateri organizacijski deli so za »rokavice in kapo dol« in prijaznost in res krasen odnos, ki ga kažejo številni domačini veliko pove o tem, da smo lahko res samo rivali.

Drugače pa fuzbala smo videli toliko, kolikor ga je kdo potreboval.

Premor bo vsem prišel prav, to sem prepričana, pol pa še tri tekme pa bo pomlad tak al tak za ovinkom (tudi če pride z ledom in snegom).

Ta derbi mi je bil, kako ironično, dokaj simpatičen. Čeprav sem pred tekmo zgledala kot bi bilo boljše, da bi vzela kako tabletko za pomiritev. Ne glede na to kak deluješ zunaj, znotraj je drugače. Ne, derbi ni kot vsaka tekma. Samo želiš si, da bi se vse končalo tako kot se mora.

Končalo se je tak, kot je bilo namenjeno.

Tiskovna domačih dveh predstavnikov je hitro minila, večerja v mariborski Toscani pa je bila v resnici kosilo. Tak je, če greš na tekmo že čez 11h in si na tribuni že okoli 13h. Pa imam to v resnici vedno rada. Rada imam te zakulisne zgodbe.

Vidim nogometaše kako pogledajo zelenico, se pogovarjajo med seboj, ali pa tudi ne, se srečajo stari prijatelji, si mahamo gor in dol, se srečamo stari obrazi na tribuni (če kje, pa na derbiju) in derbi je tudi čas, ko se zavemo, da je na koncu vseeno vse le… joj ne, ni. Je več kot fuzbal.

Zdi se mi, da bi bilo prav, da bi se edino enkrat vsi organizirali tako, da bi bilo manj kolateralne škode. In te je, kot se zdi, vidno preveč.

Nekje med režami utrinkov.

Vedno bom ponosno vijol’čna.
MalaMo. :*