Select Page

Odkar je Mejo the maček drugič dobil sindrom Supermana, mi vsi v eno govorijo, da se vse zgodi z razlogom.

semafor…pa nič. 🙂

Počasi jim bom že verjela, čeprav je vmes ogromno sarkazma.
Ko sem se zjutraj z Maribor Šampion peciklom mimo stadiona odpravljala od zobozdravnika in urejela čisto propadli plan, sem se zavedala, da sem samo človek.

malo sem prišla…

Da je bilo jutro pestro in zabavno kljub bolečemu zobu so poskrbeli ljudje, ki so mi pokazali to kar sem verjetno slepo verjela. Hvaležna za še eno “z razlogom” sem se pripravljala na povratno polfinalno tekmo v Celju, pobrala Roka, pa sva šla. V znani pizzeriji standarni postanek, čvek s prijatelji, vedno vesela ene posebne punce in njene čudovite mame.
Nastja je pohitela, kaj pohitela, pridivjala iz Ljubljane in tako smo lepo iz železniške pohitele na tekmo.
Trije v napadu, igra je stekla.

začetek.

A baje 3800 ljudi gola ni videlo.
Na koncu smo igrali s štirimi napadalci, vendar žoga ni šla v mrežo.
Garanje na igrišču, borba, živci nekaterih, ki kar ne popuščajo zadnje tekme.
Napadalna usmerjenost, sodnik in njegove nore ideje, žoga pa ni šla v pravo smer.
Ko je Amir po njegovo vsekal, smo že videli gol…e, pa je bila samo vratnica.
Borili so se kot zmešani, dajali vse kar so lahko, grizli travo in si neizmerno želeli finale.
To se je videlo.

prvi polčas.

Zadnjih par minut ni šlo več…
Ni šlo in videlo se je, da vsak razumen človek nekak več ne ve kaj bi.
Mi smo se trudili.
Iskrene čestitke, Viole.

Viole.

Navijanje, garanje…brez napak!
Pravi navijači, brez besed, vsaka čast!
Tudi na naši tribuni se je našlo lepo število ljudi.
Punce smo tekmo preživele v krasni družbi.
Rada bi se zahvalila prijaznemu gospodu za vstopnice. Zelo iskreno cenim. Moj prijatelj jih bo vesel.
Ko sem omenila, da jih iščem, so mi tako priskočili na pomoč in kaj takega se mi je zdelo neverjetno
Za nami pa…aprilska družba, ki je bila vetrovno deževno sončna.
Niso se mogli odločit.

prosti strel.

Koga imajo radi, koga ne marajo, koga sovražijo in predvsem se niso mogli odločit, kaj bi s to tekmo dejansko naredili.
To, da so ob polčasu popljuvali kapetana rokometnega kluba pa je bila še najbolj nizkotna stvar, ki so si jo privoščili. Glede na to, da je bila med nami njihova velika navijačica, sem se bala, da je ne bodo odnesli dobro.
Tudi naše besede niso zalegle.
Skupno smo ugotovili, da občudujemo njihove žene… 🙂
Tekma se je končala…
Pa sem govorila po tribuni, da se vse zgodi z razlogom.
Dejansko se je.

Luka Žvižej.

20. maja ne bomo na finalu pokala v Kopru.
Ne bomo nog namakali v morje in ne bomo objemali nogometašev po tekmi.
Ne bomo se veselili nove lovorike in ne bomo evforični.
Finale smo izgubili že prejšnjo sredo.
Pa saj ni več pomembno.

Erik.

Po tekmi smo počakali naše nogometaše. Podali roke, lepe besede, čudovite pozdrave, kapetanov objem.
Čas zaceli vse rane in od tega smo se vsi nekaj naučili.
Da bomo skupaj zmeraj.
Tisti, ki bomo želeli, tisti, ki bomo vztrajali, tisti, ki bomo hoteli.
Naučili smo se ločit rožic od plevela.

Napad. V napad.

Naučili smo se še bolj spoštovat in cenit naš klub.
Vidimo kam vodijo napake in kaj nas bo naučila prihodnost.
Spoznali smo lastno ranljivost in se naučili reči ne, ko dejansko to mislimo.
Obe tekmi sta nas naučili kako bomo ravnali v prihodnosti in kako se bomo soočali s posledicami in porazi.
Če bi lahko še enkrat izbirala polfinalnega nasprotnika, bi še enkrat izbrala Celje.

ni se spremenilo.

Ker moramo premagat vsakega. Tokrat nam ni uspelo in iskreno lahko čestitamo Celjanom za finale.
Pričakovali smo finale, že planirali vse skupaj. Pa vendar smo videli, da včasih kaj ni mogoče.
Hvaležna za to tekmo, ko je bledica malo izginila, ko sem se naučila toliko novega in čudovitega na tribuni, izvedela kup toliko krasnih informacij. Družila sem se z neverjetnimi ljudmi in se od njih znova nekaj naučila.
Res je, danes sem spoznala toliko novih resnic, o vsem skupaj in hvaležna vso resnico in vse laži, ki sem jih bila deležna. Še posebej sem hvaležna za vse nevoščljive ljudi, ki me želijo normalno.
Jok brate, odpade. 🙂

konec.

Hvala Anja, Nastja, Kaja…in vsi ostali, ki sem vas srečala na celjski poti…
Bilo mi je v čast.
Hvaležna za iskren nasmešek po tekmi in voljo, da nikoli ne obupamo nad stvarmi in ljudmi, ki jih imamo noro radi in jih občudujemo.
Hvaležna za ta vijol’čni svet, ki me spomni na tri najbolj pomembne stvari: zvestoba, ljubezen in spoštovanje.
Ta vijol’čni svet me spomni, da dokler bom živa nikoli ne bom sama.
In me opomni, da v njem ni prostora za ljudi, ki nam želijo škodovati.
Ujamem se, da sem jezna in besna nase, ker se včasih ne cenim dovolj in premalo poslušam tiste, ki mi kričijo, da je to nekaj najboljšega, česar sem se lotila.
In zadaj nekje slišim glas…iz dolenjske prihaja…Mojca, kdaj se ti bo vse dobro vrnilo?
Eh, pa saj se ne rabi…moje poslanstvo na svetu je to, da pomagam drugim.
Pa vi, kdaj ste vi kaj naredili za koga, brez da bi od njega zahtevali karkoli in bi to naredili za lastno dušo in srce?

Anja in Aleš.

Recimo nekomu podarili lepo besedo, ogled tekme, nasmeh na obraz, pristno hvaležnost in kdaj ste nazadnje nekomu rekli…moje življenje je s teboj lepše in bolj posebno?
Dajte to storit čim prej. Življenje ne čaka nikogar in prelepo je, da bi si zaslužili vse manj kot najboljše!
Dragi bojevniki, hrabro in bojevito naprej!
Tukaj smo, da vam zmeraj krijemo hrbet.
Eksektli!
Rada vas ima.
MalaMo. :*