»Toliko je že,« je vprašanje, ki ga tolikokrat zastavimo ljudem, ko se ozremo nazaj in gledamo kako mineva čas, mi pa se obnašamo, kot da ga imamo na pretek.
Na nobeno tekmo ne pridem prepozno in tudi če sem za koga prezgodaj, se zdi, da čas vsepovsod mine prehitro. No, razen kadar zmagujemo. Te nikamor ne mine in uro bi hitro premaknili malo naprej.
Kako prikladno, ker se je to znova zgodilo v Nafti. Od 26. novembra 2011 je minil dolg čas, a ko sva stopila iz avta na parkirišču pred Lidlom, se je zdelo, da je čas tako narobe ovrednoten. Tja, kamor rad greš, se zdi, da je od zadnjega srečanja minilo le par kapljic dežja, nekaj sončnih dni, malo snega in nekaj malega vetra.
V Lendavi so včeraj pokazali kak se zrihta vse. Tudi tisto, kar se mogoče niso glih pravočasno zmenili, a so se dovolj hitro zmenili, da se nikjer nič ni poznalo in je bilo zrihtano v nulo.
Prijazni odkar smo se srečali do konca, ko smo odšli. Na vhodu nobenih komplikacij. Spoštovanje, hvaležnost, prijaznost. Tribuna stoj pa glej. Nobene sovražnosti nikjer. Niti nekih grdih zbodljajev. Nobenih grdih besed. Samo vzpodbujanje. Navijanje. Aplavzi. Srčnost. Povezanost. Iskrenost. Darežljivost.
V vseh pogledih je bilo to res tekma, kjer se je pokazalo, da v resnici potrebuješ samo veliko srce, posluh za vse in zadeva gre brez kakršnihkoli težav.
Na tribunah zbrani, vsak za svoje, smo navijali od prve do zadnje minute. Kulisa je bila prekrasna.
Nobene slabe volje, nobene jeze. Samo spoštovanje in predvsem skromnost, ki bi si jo marsikje želeli.
Ne glede na to, kako čas hitro mine, smo se za gole vendarle načakali.
A ko smo jih dočakali, smo imeli ta privilegij, da smo v kratkem času videli kar tri.
Zadeli so mlad in izjemen Niko, ki dokazuje, da se kritiki močno motijo, Etienne, ki potrebuje čas in da mu ta čas zmeraj vrača, ter zagrizen in odločen Marko, ki je zadel drugače kot ponavadi.
Izjemno fer srečanje, kjer kljub odločni igri na vseh strani, tekma ni bila preveč »rumene« barve, Primorcu pa lahko čestitamo za res solidno opravljeno delo.
In ko se tribune počasi praznijo, zadnje stopnice pomenijo, da počasi odhajamo.
Vmes preštejemo še dobre misli, kakšno besedo poklonimo legendam, pozdravimo znane obraze in rečemo »hvala, Lendava.«
Nekje med semaforjem in izhodom pogledam kuliso in verjamem, da bo tudi drugo leto, ko se znova vrnemo, spet prijetno kot je bilo včeraj. Kjer bodo dresi domačinov najlepša promocija mesta in vijol’čni klub njihov prekrasen spomin.
Kot leta nazaj, ko je Zoran Lesjak igral za Maribor, včeraj pa je bil kapetan Nafte. Kot leta nazaj, ko so Dalibor, Marcos in Arghus zadeli, danes pa so žive legende slovenske nogometne lige.
V Marche-ju se ustaviva, ker po zmagi (no, tudi porazu), je človek pač fejst lačen.
Dan je bil dolg. Sončen. Lep. Tak vonj po jeseni. Ko gre narava počasi spat, mi pa se počasi zbujamo, prebujamo in obujamo.
In obujemo. Oblečemo. In gremo.
Danes recimo v Rogozo. Mladina igra. In že predolgo me ni bilo.
Nekje med režami utrinkov.
Poglej v nebo. Nekje je nekaj zate.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić