Vijol’čna kri za vse ljudi #13

Solze se mešajo z nasmehom in ponosom.
Nekje na nebu sije ena posebna zvezdica. Čez 8 dni bo eno leto, kar je zapustila zemljo in postala moj svetilnik.

Danes je eden tistih dni, ko sem ustavljala solze večkrat kot bi si morda želela. Ker sem izjemno čustven človek jočem zaradi vsega. Od sreče, bolečine, jeze, smeha in ta dva dneva ponosa.

Ko sem včeraj v roke prijela zvezek je na listu pisalo Sprejem: 186, odvzem: 164.
Današnji dan sem zapisala kar sama. Sprejem: 125, odvzem: 118.

Akcijo je tako obiskalo rekordnih 311 čudovitih ljudi, darovalo jih je 282, kar je prineslo 126.900 ml krvi.
In naj statistiko zaključim najbolje možno: Zbrali smo že več kot 1162 litrov krvi.

Moji dragi krvodajalci, moji dragi prijatelji. Vsi neznanci, vsi čudoviti ljudje. Vsi, ki ste prišli. Kako izjemni ste.

Vaše zgodbe so mi navdih. Hvala za vse odgovore na moja vprašanja, hvala za vsa prijateljstva, hvala vsem družinam, ki ste prišle, vsem otrokom, hvala vsem tistim, ki ste se pripeljali od daleč, prišli peš ali s kolesom. Hvala vsem tistim, ki ste se bali in zmagali, hvala vsem tistim, ki ste bili pogum za številne in hvala vsem tistim, ki ste mi rekli, da radi pridete k nam. Hvala vsem, ki pridete tako srčno, tako sproščeno, tako nasmejano.

Hvala, ker ste moj navdih. Ste moja moč. Ste moj tihi objem. Ste moj najljubši sladoled. Ste tisti, zaradi katerih se vstanem. Zaradi vas mi je to delo lažje, preprostejše. Predvsem pa vse to počnem tako zelo rada, ker vi odhajate srečni, da boste osrečili druge. In ja, na koncu osrečite še mene.

Za mano je dolg in prekratek avgust. Zdelo se mi je, da mi bo za vse ostalo premalo časa in kar naenkrat smo v nedeljo pripravljali prostor. Kar naenkrat smo šteli majčke in postavljali stole. Torek bil naj bil dolg dan. Do 17h je trajala akcija. A se je zgodil tako hitro, da je minila še sreda. Do 14h.

Lepe bele majčke so dobivale nove lastnike in prečudoviti krvodajalci so z darili naše predrage Radenske, ki nas je osrečila s številnimi pijačami in še vrečko iz trave (ja, vsi so se ob tem nasmehnili), ki smo jo dobili v poklon od podjetja vrecka.si.

Vsem, ki ste slišali moj glasen in tih glas, odgovorili na moja elektronska sporočila, sporočila na socialnih omrežjih, sms-e…HVALA VAM!

Vsa ta zgodba ne bi bila možna brez Rdečega križa Slovenije, območnega združenja Maribor in Centra za transfuzijsko medicino, ter njih. Moj zlati NK Maribor. Srce mojega mesta. Srce moje države. Srce moje srčnosti. Vsakič ko stopim skozi vrata medijskega središča za krvodajalsko akcijo se v meni sproži neka posebna energija. Posebna želja. Posebna moč. Posebna ljubezen. Ki je drugačna.

Letos smo znova pomagali z darovanjem. A tudi dve vreči smo imeli. Eno na družinskem sektorju, drugo na odvzemu. Za Društvo junaki 3. nadstropja smo zbrali 197 plastenk. Čudoviti krvodajalci, hvala vam iz srca.

Med starše in sorodnike, a tudi prijatelje, sem letos delila vijol’čno pobarvanko, oboževala sem objeme prelepega Henrija, se družila z neznanci, po dolgem času znova objela številne prijatelje in ja, ob sebi sem imela dve živi legendi, ki sta darovali kri. Moja dva. Handa in Tava. Upokojeni številki na dresu. A vedno podpornika, ki bi si ju želel ves svet. Srčna, iskrena, predana. Dobra. Čudovita. Izjemna govorca, Čudovita starša. Kakšna energija, kakšna moč. Kakšna ljubezen do sočloveka.

Pravijo, da nismo prijatelji z zelenimi, pa smo toliko zelenih že gostili na akciji. Toliko nogometašev je ostalo pri nas. In najde se tudi žena katerega od njih in z vso srčnostjo daruje kri. Kako sem ponosna, da vas imam v svojih življenjih.

Lani ob takem času sem bila bitko z mačjim življenjem in jo izgubila. Izgubila sem prijatelja, ki je »kriv«, da še vedno zgodaj lovim piramidne korake in se smejem zgodnji uri pod Kalvarijo. V zadnjem letu sem se naučila, da ne morem rešiti vseh, da ne morem preseči sebe, da ne morem spremeniti laži, da ne morem kupiti pravega šampona, ampak da lahko spremenim sebe.

Ko je umrl Mejo je moj svet naenkrat postal čisto drugačen. Nikoli več ne bom ista. Kar je verjetno posledica tega, da ljubimo iskreno in iz srca.

Pred štirimi leti in pol sem izgubila prijatelja, ki je bil darovalec krvi, kasneje prejemnik. Dejan, upam si ponosen name.

In veste, čeprav se bo zdelo morda malo preveč, sem iskreno in srčno ponosna sama nase. Hvala vsem za lepe misli. Hvala vsem, ki ste verjeli v mene. Hvala vsem, ki ste karkoli delili. Ki ste komurkoli povedali za nas. Hvala vsem, ki niste obupali nad mano.

Hvala, ker me imate radi.

In vsem, ki ste me danes samo želeli objeti…hvala vam!

Vsako leto je nekje bilanca, ki jo napišem. In nima številk. Ima ime.

Moji krvodajalci v vsej svoji veličini.

18-letna Mojca vam ne bi nikoli verjela, da bo nekoč pisala zgodbo njene 12. akcije Vijol’čna kri za vse ljudi.

3. in 4. september, hvala ti. Bil si dober z mano.

Ljudski vrt in vsi, ki spadate v njega…nimam dovolj velikih in lepih besed za vas.

In za konec. Tudi letos. Hvala Tadej Ž. Samo ti veš koliko dela je za to zgodbo.

Nekje med režami utrinkov.

Aplavz za vas, prosim.
MalaMo. :*