Po vseh teh letih se ni samo Primorje vrnilo v prvo ligo, velikokrat se namreč zalotim, da sploh ne vem kako začeti bloga. Kaj, še parkrat ga zbrišem in začnem in pol se ustavim in pol me nekaj zmoti in pol ugotovim, da moram nujno še nekaj pojest, ker sem že ob pol sedmih zjutraj bila tak lačna kot včeraj po tekmi.
No, tudi žejna. Skratka.
Celi kaos. Misel, ki rodi novo misel in pol prideš na neko iks stvar in se vprašaš: »kaj bi rada povedala?«
Točno to. Ponedeljek je. Dan po tem, ko smo zmagali pred premorom, ki se mu reče »Čas za Slovenijo.«
Žal v Stožice zaradi številnih preprek ne morem, a do takrat nas čaka še veliko dela.
Navijači smo se včeraj vrnili v hram slovenskega nogometa in ja, seveda je sonce sijalo, seveda je bilo vroče in ja, seveda smo imeli vse elemente potrebne za vse, tudi za tisto, kar ni bilo potrebno.
Imamo nove strelce (ker je prvi strelec šel preko meje) in imamo povratnika, ki je včeraj pokazal zakaj je vredno garat za veličasten povratek.
Ko smo vse zrihtali. Dali gole, zaploskali, pozdravili, se družili na severu in šli vsak svojo pot, smo se oglasili še na severu.
Tam bo jutri Vijol’čna kri za vse ljudi. Do treh danes še naročamo, jutri do petih, v sredo ves čas akcije.
Skratka. Ni še prepozno. Pridite. Pogum pomagamo zbrat, držimo za roke, stiskamo pesti, pomagamo s pritiskom in na koncu dobro malicamo. Pa še medvedek pride.
Tako, to bo to. V sredo ali četrtek se vračam z blogom o akciji.
Do takrat pa…vsem učencem uspešno šolsko leto, staršem veliko počitka, prijateljem prijetno jesen in vsem, ki ste z nami…HVALA, ker ste.
Nekje med režami utrinkov.
Nasmehnem se. Zmorem. Pridi z mano.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić