Ta moj zakomplicirano preprost nogometni svet, dober večer!
Od dobrega je ostal dan, od večera pa izgubljeno, da se spet najde.
Celjski stadion je v moji zgodovini napisal toliko zgodb, da bi zagotovo bile za eno knjigo. Mnenja o tekmah so deljena, vreme večinoma deževno, drugače pa stadion, ki nam je blizu in tribuna tak ali drugače zmeraj polna. Viole bližje, vhod na kodo, da se počutiš kot da greš na krasno potovanje v neznan kraj. Priznam, meni je to pač fejst všeč. Mogoče za to, ker res nisem zahteven človek. Tak malo rabite, da me nasmejite, verjetno pa še manj, da mi dvignete plafon do vrha tribune na kateri sem sedela.
Verjetno bi lahko šla spat, ker vseeno zgodaj vstajam, ampak mi nemirna duša tak ne bi pustila počitka, zato sedim pred tem mojim malim sprejemnikom in se sprašujem, kjer smo zgrešili vse te besede, vso to obsojanje, vse te žalitve, vse te nesprejemljive besede, vse te geste. Eh, vse to. Do ena ena. In od dva ena.
Biti znova na navijaški tribuni je privilegij. Kjer se konča spoštovanje, hvaležnost in optimizem, pa je tudi moja meja, ki si jo postavljam.
Ta blog bi lahko bil zgodba o vsem kar sem slišala, kar sem prebrala. Bi lahko bil. Pa nikoli ni bil. Pa tudi tokrat ne bo. Ker če na vrh lestvice po tekmi postavljam sovražnost in nepoznavanje pravil, potem to nisem jaz.
Zato na vrh današnje tekme postavljam njih. Ker so se borili. Ker so garali. Se trudili. Predvsem pa fejst matrali na zelenici, ki ji njeno dejansko stanje ne dela usluge.
Vendar pogoji so za vse enaki, tako ali drugače, drugi kriteriji zmeraj postavljeni pod vprašaj, a jih zmeraj spoštujem, ker sama želim biti spoštovana.
Verjetno je beseda spoštovanje v nogometu že davno izgubila pravi pomen in je le še bežen izris neke dobe, ki je minila.
Dejansko nisi dober kot si bil zadnjo tekmo. Dober si toliko, kolikor te oceni anonimni nekdo nekje na spletu. Seveda ne. In seveda je pravilno, da ne odprete teh strani. Fajn pa je tudi, da včasih ne slišite glasov s tribun. Kaj vse premore beseda.
Besede. Močne. V srce vtisnjene. V spomin.
Da ljubiš. Ker je tvoje. Ne glede na vse. Ne glede na to kaj se zgodi. Ne glede na to kje si in kam greš.
Včasih moraš izgubiti in iti korake nazaj, da se vrneš. Višje. Globlje. Močneje.
Po tekmi sem zaradi prevoza hitro odšla. Ne, ker bi bila jezna ali razočarana. Bila sem hvaležna za prevoz prijateljev in z veseljem sem sedla v avto in počakala, da sem kratek del poti po res dolgem času spet imela policijsko spremstvo.
Današnja tekma me je v številnih okvirjih peljala nazaj. Nostalgija je fajn. Jaz pa rada grem naprej. Včasih se zjočem in nasmejem kar je bilo, potem pa pridem v nov svet in tukaj sem jaz. Opazujem, na trenutke kaj rečem. Večino časa pa se trudim, da sem v tisti svoji lupini. Da gledam nogomet. Da uživam. Da si želim, da privoščim. Da sem s svojimi. In da ne vidim tujih. Da me ne zanimajo okoliščine. Ker vse kar si želim, da moji, vijol’čni, dajo vse od sebe. Da srce pustijo na igrišču. Da se borijo. In da ne glede na to kar se zgodi. In karkoli se mora zgoditi. Da se dvignejo. Vsakič znova.
Ni izgubljena vojna. Samo bitka je. In veliko jih še bo. V nedeljo se končuje šele prva četrtina prvenstva. Pred nami je še dolga in strma pot. Kamni bodo leteli in stopali bomo po vejicah, ki jih bo naneslo na pot. Pred nami so vetrovni dnevi, kapljice dežja, mraz in led.
A samo skupaj. Samo skupaj nam bo uspelo.
Ne sme nas ustavit prvi poraz v sezoni. V resnici nas lahko ustavi samo strah pred resnico. Zato vem, da ni lahko. In takšni porazi se zarežejo v globine, ki jih niti poznamo ne.
Včasih sem mislila, da čas zaceli rane. Eh, seveda ne. Samo z njimi shajamo in živimo.
Ne definirajo me porazi, niti zmage ne. Ampak to, kdo sem ko se vse konča. Ko ugasnejo luči. Ko ne govorim. Ko ne pišem. Ko ne skrolam po telefonu. Ko ne berem in ko zaprem oči. Kdo sem, ko je dneva konec in v novem dnevu začnem pisati novo zgodbo.
In kdo si ti, ko te ne lovijo lastne sence?
Nekje med režami utrinkov.
Sem hvaležna za še ene spomine. Za še en krog. Za prijatelje.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić