Nisem ga opazila. Med pogovori s prijatelji je bil nekje na tleh in mirno čakal. Ko me je prijateljica opozorila, da je zraven mene, je še zmeraj čakal, kot da nas sploh ni. Seveda smo ga ujeli v fotografije in iskali rešitve kako pomagati, da bi šel naprej. In potem je poletel v temno nebo. Ujet v žaromet stadiona in zasijal.
Metulj.
Kako velika prispodoba za življenje. Za šport. Za nogomet.
V enem trenutku si neviden nekje, v drugem trenutku pa si sijoča zvezda. Vse dokler znova nisi. Neviden.
Po večeru, ki je imel toliko na tomboli športa. Prave številke na igrišču. Novi dresi v vsem svojem sijaju. Več kot 8.000 navijačev na tribuni.
Slovenski praznik nogometa. Ne ustavijo nas dopusti, ne ustavijo nas vročina in parkingi, ki jih ni. Tu pa tam še najdemo avtobus. Vsaj v eno smer. V drugo menda naj gremo s kolesom. Tisti, ki je kdaj peljal po Gosposvetski ve, da je to zelo nespametno in nevarno početje. A se znajdemo.
15 let istega sektorja. Sprememba, ki upam, da kmalu to ne bo več, iskanje odgovorov in želja, da bo v nedeljo spet vse po starem.
Kot je bilo po tem dolgem času spet lepo videti toliko krasnih in prečudovitih prijateljev. Bilo vas je na desetine in kako čudovito vas je bilo videti. Hvala vam. Hvala iz srca. Za vso vašo toplino, ljubezen, spoštovanje, sporočila. Mahali ste mi z vseh strani. Kakšno darilo ste. Kako neverjetna moč ste.
Ko je vstala vzhodna tribuna z »Ni predaje,« sem si rekla, da je to to. Čeprav me razočaranje ob metanju pijače ni pustila hladne. In ograja severa bi tudi lahko preživela. Dlje kot par minut prvega polčasa.
Dlje, kot smo preživeli mi. To bitko. To garaško tekmo. Kjer ni nujno, da vedno zmaga boljši. Ki ni nujno, da zmeraj gre naprej tisti, ki gara.
Ne bom se spotikala ob pasti in napake, iskala krivcev. O njih berem že kakih 12 ur po tem, ko sem sedla na kavč in rekla, da bom pogledala kdo je kriv. Je kriva kri, ki premočno želi? Ali samo izkušnje včasih izgubijo moč, ko ne moreš več? Si dobil bitko, ko si dal vse od sebe in si potreboval več? Je črka J v koledarju napačna za prave odločitve?
Verjetno je. Ampak zmeraj naj ampak ostane.
Ko tisti gol do polčasa ni dovolj. Ko izenačenje ni dovolj. Ko ni dovolj pred tabo vse polno. Levo polno. Desno, samo naš del severa je prazen. Kaka kulisa. Kakšna tekma. Kakšni navijači. Samo tista petarda gostov na igrišče kjer so otroci košarko pa res ni bila potrebna. Res ni bila.
In ko metulj odleti, ko se ugašajo luči, ko je na štengah na kupe plastenk, rečemo še eno pa še eno in še eno. Pa še kdo pride in kdo gre. Kdo se fotografira, kdo pač ne. Gredo še zadnji otroci, ki tako iskreno in spoštljivo prosijo za še kakšen spomin. Kapetan odhaja ravno, ko odhajajo gostujoči navijači. Mi pa kmalu za njim.
Da se vrnemo. Vsako jutro okoli njega. Da smo v nedeljo spet na njem.
Ljudski vrt. Kraj kjer sanje nikoli ne umrejo. In upanje. Upanje je tisto, ki nas zmeraj dvigne. In še nekaj. Dokler bomo skupaj, bo slej ko prej še vse dobro.
Ker vsi nosimo s seboj kakšno rano. Brazgotino. Bolečino. Ne definira nas. Nas pa vsak dan spomni, da smo srčno, iskreno in predano ljubili. Vse česar smo se dotaknili s srcem in rokami.
Bodimo ljudje v množici tistih, ki želijo, da to nismo.
Nekje med režami utrinkov.
Ploskam.
MalaMo. :*