Nasmehnem se Bonifiki, ko stopim iz avtomobila in pogledam okrog.
Nekaj ur nas loči do zadnje tekme sezone in ples kroglic nam je namenil Koper.
Končno, bi rekli. Saj radi gremo na morje in fajn je, da ko smo na morju, da ne piha in da vidimo celo malo sonca. V zadnjih letih naših gostovanj na obali to ni bil pogost pojav, zato smo vsakega posebej zelo veseli in zanj hvaležni.
Stopava po ulicah, ki jih redko prehodiva, srečava prijateljice in se odpraviva na kosilo. Sledi tradicionalni obisk obale, potem pa malo na najin najljubši koprski trg. Seveda zavijeva v eno ulico, saj preprosto obožujem te primorske ulice in se v njih izgubim, da se najdem.
Tadej kmalu med ulicami zagleda mucka, ki skoči na poličko bloka, a ko ga pokličem, se nemudoma obrne, skoči dol in se nama pridruži. Nekaj minut naju spremlja na najini poti. Solzne oči so neizogibne. Preveč je podoben moji dušici na nebu.
Ko se posloviva od lepotca, se po izgubljenih poteh najdeva na tortici, potem pa tradicija do kolesarskega krožišča, kjer naju čakajo številni navijači, ki so prišli od vsepovsod. Doma jih redko vidiš vse tako na kupu, kot včeraj na promenadi.
Časa je dovolj, zato preko čudovitega parka odhitiva skupaj z Bernardo proti stadionu. Ker smo večno med prvimi na tribuni, tudi tokrat ni nič drugače.
Prijatelji, neznanci, družine in potem še krasen prihod Viol.
Tekma se v nasprotju z ljubljansko tekmo začne z zamudo. Ki ima dober razlog zanjo. In trenutek, ki ga nikoli ne bomo pozabili.
Zadnjič je nogometni profesionalni dres oblekel naš dober prijatelj Matej Palčič. S severa doni Palčič, Viola, ko Matej prejema darila; naše s strani našega športnega direktorja in nekoč njegovega soigralca. Čas tako zelo hitro beži in eden za drugim kopačke postavljajo na kline. In naenkrat so tukaj nova poglavja življenja in solze tečejo, ker slovesa so pač točno to. Ljubezen do športa ujeta v trenutek, ki želiš, da bi trajal večno.
Kapetanski objem. Še zadnjič. Miki in Matej. Tako pristno. Tako prijateljsko. Tako športno.
Končani so protokoli. Žoga se udari in zadnja tekma sezone se lahko začne. Moja 34. v živo v tej sezoni. Tekma, ki odloča o drugem mestu in tekma, ki prinaša uvrstitev pred rivalom. In tekma, ki vseeno boli.
Pa ne zaradi remija. Ko zdaj pomislim, je remi čisto pošten za zadnjo tekmo in vse kar se je dogajalo. Čeprav so domačini še največ ploskali svojemu golmanu. Vse ostalo slišano s tribune pa verjetno bolje, da obdržim zase. Če sem preveč iskrena glede domače publike dobro vem, kakšne so posledice. Zato se bom obrnila na mojo desno na tribuni.
Viole so pele, plesale in skupaj z vzhodnim delom vijol’čne tribune ustvarjale izjemno atmosfero. Bilo je srečanje, kjer smo vseeno zmagali na številnih frontah. Tudi s krasno koreografijo na koncu in z niti eno »kozlarijo« kot bi rekli številni.
Ne spreglejte topovskega na zahodni strani (v neposredni bližini mariborskega kapetana) in bakle, ki je padla s tribune. Pa še česa drugega tudi ne. Ampak saj nimam samo jaz oči, kajne?
Če je bila fer tekma boste sami presodili. Če je bila po pravilih, tudi. Bi pa dodala samo eno stvar tu. Vedno se gleda organizirane navijače. Včasih ne bi bilo nič narobe, če se pogleda še kam drugam. Z dobrim razlogom.
Pa ne samo med tekmo, ampak tudi po njej, ko se eni odpravljajo v avtomobile in eni prsti niso tam, kot bi morali biti. Malo morale in ponižnosti pa je vendarle treba imeti? Tudi če ni dovoljeno biti na dovoljenem mestu, kajne?
In ko se vsi podaljški podaljškov končajo, ko počasi stopam po stopnicah, ker po njih res hodim z velikim spoštovanjem, so tam oni. Palčiči na dresih, v srcih in skromnosti.
Naj ta del bloga namenim eni posebni družini. Ko je Matej podpisal za Maribor sem bila še veliko mlajša, on pa tudi. Skromen, prijazen fant. Vzornik. Zagnan. Deloven. In hvaležen.
Med vsemi temi nogometnimi tekmami me je našla najprej ona. In pol še on. Njegova sestra in potem še oče. Danes so moji prijatelji. Vsi, ne samo onadva. Cela družina. Veliko vas je. In vse vas imam rada.
Zelo vas cenim in spoštujem. Hvaležna sem, da ste prišli v moje življenje in danes sem obljubila, da se me do konca mojega ne boste rešili.
Hvala, Patricija. Ker si me poklicala. Hvala, ker vsako leto v januarju z mano deliš rojstnodnevne kalorije. Hvala, ker si prišla na drugi konec države podpirat svojega brata v pomembnih in nepomembnih tekmah.
Pol pa še z mano rinila na Piramido, ko je bil že daleč od našega dresa.
Dragi Matej, zato ti hvala. Za vse njih. Ker zaradi tvoje ljubezni do nogometa imam jaz veliko ljubezen tvoje družine. Ker si ostal tako prijazen, skromen.
Hvala, ker si mi pokazal, da je srce zmeraj tisto, ki zmaga. Ne glede na to na katero stran greš. Kjerkoli si igral, nikoli nisi pozabil na nas.
Po vsaki tekmi s Koprom si nas prišel pozdravit. Na naših domačih tekmah nikoli nisi šel na bus dokler nisi rekel nekaj besed z nami. Hvala ti. Iz globin srca ti hvala.
Želim ti najlepšo novo pot. Želim ti, da bi še naprej ustvarjal čudovite zgodbe in bil srečen. Ker smo mi tako zelo srečni, ker si prišel v naša življenja. In če te bo kdaj življenje zabolelo…ne pozabi. Enkrat naš. Vedno naš.
Vprašaj njih. Ki so nogometno zgodbo končali že veliko prej. In se včeraj po tekmi znova našli. Kako lepo je čakat pri izhodu. In poslušat njihove zgodbe.
Oh, moji zlati bojevniki. Šele ko sva se peljala domov sem se zavedala, da imam končno fotografijo z nogometaši, ki sem jim vsa leta namenjala glas za vijol’čnega bojevnika. 14 let na eni fotografiji.
Genialnosti, ki bi mi jo zavidali mnogi. Zlati fantje, hvala iz srca.
Hvala vsem, ki ste bili včeraj z nami v Kopru. Bili smo kulisa in še enkrat znova ponos nogometne Slovenije.
Končujem z vabilom. Vijol’čna kri za vse ljudi nas čaka 3. in 4. septembra. Sprejmite naše vabilo. Mi bomo vašo roko.
Ko je Matej včeraj še dolgo podpisoval svoje kartice, ko so njegovi najljubši uživali na čagi ob slovesu, sva midva počasi peljala najino zgodbo novi zgodbi naproti.
Hvala za lep večer. Drugič ne pozabit, da nula nula šofer ne more pit piva, če želi peljat domov.
S poklonom navijačice.
Dokler je v srcu, ne more nikamor.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić