Norelo. Bobnelo je. Utihnilo je.
In potem je sledil še zadnji aplavz.
Druga polfinalna tekma državnega prvenstva med drugima polfinalistoma se je končala. Dve uri pa pol fantastične, fanatične, izjemne in za oko zelo gledljive odbojke.
Vsi, ki smo bili tam smo uživali. Že dolgo se ni tak ploskalo, tako kričalo, tako bobnelo.
Tekma, ki je ne bomo nikoli pozabili. Tekma, ki si jo bomo za zmeraj zapomnili. Tekma, ki nas je žigosala. Nas zaznamovala. To je bila tekma, ko sem se vprašala do kod še gre. In kje se vse konča.
Tekma preobratov. Do zadnjega udarca. Do zadnjega trenutka. Ko imaš vse. A vse se naenkrat konča. Kot bi trenil.
Nisem niti dojela, da je v resnici konec. Ker se je zdelo, da je udarila bomba in končala zgodbo. Sanje o finalu. Sanje, da bi prišlo do tretje tekme in tako možnosti za finale, kjer že čakajo prvaki.
Ampak bistvo je zmeraj očem nevidno. Nekoč smo dobili. Ne tako dolgo nazaj. Tisto zadnjo točko. Ko je norelo in ponorelo. Včeraj smo tisto točko izgubili.
Zahtevnosti tekme ni treba poudarjati. Kvalitete nasprotnika šele. A dejstvo, da stopiš kot David. Si v resnici pol dela že naredil.
Če kaj, me je včerajšnja tekma spomnila zakaj sem se po tolikih letih vrnila v to našo pošvedrano dvorano. Ki ji pravijo, da je prenovljena. Čeprav je tribuna nevarna sama sebi. Stoli uničeni. A tega ne opazi niti tisti, ki pride, da se ga malo vidi po tv in izgine, še preden kdo dojame, da je tam sploh bil.
Ne daleč stran od bobnov in dveh norih fantov na sodih. Ki sta držala ritem tekme in se je Perotov glas zagotovo slišal ven. In naš šele.
Verjeli smo. Tako zelo smo verjeli. Tako zelo smo bili prepričani. Sploh po fantastičnem začetku. Noro dobrem tretjem nizu. In potem tistih 14:13. Miha. In potem udarec. Za udarcem.
In še zmeraj slišim tisto tišino. Ki je nismo dojeli. Ki je nismo sprejeli.
Zakaj?
A jutranja zarja je pokazala svoj čudovit obraz in življenje gre naprej. Le redki gledamo in razmišljamo o včerajšnji prekrasni odbojki. Ki je doživela televizijski prenos. Da je videla. Kako krasna odbojka se igra doma. In kako fantastično srečanje je možno tudi v Sloveniji.
Tudi ko Princ Teme pozablja, da je v resnici le žalosten klovn.
Tudi ko se s-ji in z-ji znova pomešajo pred napačne črke.
Ker je bistvo v aplavzu. Ker je bistvo v tistih, ki niso takšni. Ker je bistvo v tistih, ki ostajajo, ko se drugim že mudi.
Ker je bistvo v nas. Ki mislimo iskreno. Pošteno. In po naše.
In hvala soseda, ker si z mano delila tribuno. Vesela te bom še kdaj. Izjemna si.
In ko se veke počasi zapirajo, zapiram vrata, da jih kmalu odprem znova.
Na desni rami čutim tisti znani tresk z glavo.
Zmoreš.
Hvaležna vsem, ki ste nam včeraj pričarali ta izjemen večer.
Meni ostajate tako zelo ljubi. Ta vaša srčnost me očara vedno znova.
Kako ste se pobrali po prvi tekmi pa je inspiracija.
Z velikim poklonom navijačice.
Naj krivica ne skrivi pomena veličine človeka.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić