Blog številka 666 pišem ob veselju navijačev ne daleč vstran od bloka, v bližini še jagode in prijatelji, ki se veselijo še zmage Gorice. Da ne bo pomote, tudi jaz se je, le da bom jaz malo kasneje njihovo veselje zagotovo pogledala malo za nazaj.
Tekma s prijatelji iz Radomelj smo odigrali solidno. Sedma minuta je bila danes bistvenega pomena. Dare je zabil edini gol na tekmi, ki je bila na trenutke pestra, na trenutke smo bledo gledali kaj bo, a konec koncev smo imeli minuli večer, ko nismo bili na Kanalu A in je bila vsesplošna panika, ker tekme ne bo v prenosu, prijeten, gledljiv, veliko smo se smejali, tudi jezili.
Eni so vmes zagriženo spremljali še dvoboj v Ljubljani, jaz pa sem samo gledala na uro in si želela, da ura hitreje mine in da to zmago varno pripeljemo domov.
Lepo je videt, da fantje sodelujejo, garajo do konca, tudi ko je res že težko in predvsem se trudijo še takrat, ko noge naenkrat postanejo pretežke.
Vedno znova me veseli, ko se v igro vračajo vsi tisti, ki jih imamo radi že leta, veseli me, da se včasih spregleda še tako zelo očitno in me mogoče na trenutke žalosti, ker so ene stvari preprosto »podedovane« in zagotovo nič krive za stanje nekaterih.
Vesela sem tudi, ko se žvižga kateremu igralcu, ki je meni ljub, pol pa vse obrne in naenkrat ga imajo vsi radi.
Ponosna sem, ker imamo ekipo, ki zna zmagovat »male« tekme, ki so v resnici sladke tekme, s sladkimi točkami, ki so se, ko smo se vrnili domov, še dodatno sladkale.
Naša lestvica prve lige kaže, da smo znova spredaj za 12 točk in da je pred nami še deset krogov in torej 30 točk. Vendar čeprav ni odločeno, dokler ni odločeno, ker se igra do zadnjega, še vedno verjamem in v to me ne more prepričat nihče. Smo in ostajamo najboljši v državi.
Kot je naša Danijela napovedala, da se bo pokal vrnil tja, kamor spada. Domov. V Dom prvakov. V srce našega mesta. Naslov, ki si ga vsi tako zelo želimo in igralci resnično zaslužijo.
Igrajo lep nogomet, pomlad je prijetna na oko, včasih malo zaspana in zahtevna, na trenutke tudi živčna, a vse je to nogomet. Da je vse skupaj ena lepa zgodba vijol’čne barve, kjer se povezuje vse v eno čudovito celoto.
Mi za vas. Vi za nas. Napis, ki ga nikoli ne bom pozabila.
Po tekmi je bilo tako prijetno znova govoriti s šampioni, stisnit roko fantom, ki nam toliko pomenijo.
In ne pozabite. Naš kapetan Marcos jutri praznuje svoj rojstni dan. Ne pozabite mu poslat kakšne lepe želje, misli, prijazne besede, ljubezen in podporo.
In preden končan, bi rada pohvalila še eno super, relativno mlad lokalček v Mariboru.
Burger Maister vas čaka na Slovenski ulici 20. Krompirček je vrhunski, burger pa pojem tudi celega sama. Priporočam vsem vam in naj vam tekne. In ne povejte, da sem vam povedala. 😉
Vsem prijateljem hvala, ker je vaš nasmeh neprecenljiv in hvala NK Maribor, da naslov čutimo že dovolj blizu.
Rada vas ima.
Mama vijol’čnih utrinkov.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić