Sreda, nisi bila prijazna z mano. Če kaj, si mi povzročala še dodatne sive lase, ko sem polivala, izgubljala, ko je padalo, ko sem iskala, ko sem zamujala, ko lifta ni bilo od nikoder, ko je vidno preveč deževalo in snežilo, ko sem pozabila na bodi, ko sem pozabila na čaj. Skratka, danes je letelo vse, kar je lahko letelo, čudi me edino, da sem nekako ostala na nogah.
Potem pa se pripeljala, videla. Zmagala.
Po vseh dogodkih današnje dne, sem bila prepričana, da mi bo danes zmaga prinesla vse tisto, kar mi je odnesel dan.
Vse se je začelo z vrhunsko izvedeno organizacijo parkiranja. Ki se je končala s tem, da lahko parkiramo »tu, samo tam.«
Sledil je sprehod skozi čudovito zelenje in prihod na danes zelo prijazno Fazanarijo. Res, organizirano je bilo danes vse tako kot je treba, nikomur se ni dalo ukvarjat s tem kam lahko in kam ne smemo, število ljudi, ki bi skrbelo za nas, pa je zgledalo tudi manj.
Pa tudi stadion, kljub poročanju, da je razprodan, ni bi bil.
Medtem ko smo poslušali vse zanimive sponzorje kluba, ki vabijo na marsikaj »zanimivega za moške,« je bil pogled na igrišče videti res dobro glede na vreme tega dne, okolica igrišča pa kot da se gremo »kdo gre prvi po blatu skakat?«
Bila je to tekma dveh različnih polčasov, enega samega velikega žvižga (nisi ziher za koga), bila je to tekma, ko je Špiro bil »kriv,« čeprav je samo na klopi sedel, to je bila tekma, ko je Žiga igral, verjetno sam, ker gospod nekje na glavni tribuni ni izgovoril niti enega drugega imena.
Bila je to tekma, ko se delilec pravice ni mogle odločiti kje bo sodil tekmo (in posledično dobival žoge direkt na njegovo stran), kot tudi ostali delilci pravice niso ravno vedeli v katero smer morajo gledati, da bodo videli.
Videli pravilno.
Bila je tudi tekma, kjer se je več kartonov zdelilo iz »ljubega mira,« kot pa »nemira« številnih kopačk »prave« barve.
Bila je to tudi tekma, ko sem navdušeno zrla v zaslon in se navduševala kako izjemno so naredili grafike našim nogometašem. Tudi ob golih in menjavah.
Bila je to tudi tekma, ko smo končno, po res dolgem, dolgem času, Muro v prvenstvu, premagali.
In bila je tekma, ko je bil Rulo kapetan.
Ko je Rulo pokazal svoje mojstrsko znanje in usmerjal ekipo po terenu.
Bila je to tekma, ko smo zmagali, ker smo to preprosto zmogli.
Kanček sreče, želja, morda samo volja. Vsak si naj obkroži svojo trditev.
Kajti nikoli ni delilec pravice tako »fejst kriv,« kot takrat, ko domačini ne premagajo nasprotnika.
Pa če bi vendarle sodil tako kot se pričakuje (nepričakovano), bi na koncu vendarle vseeno izgubili.
Vsi smo zmotljivi, vsi nismo vsem všečni in na koncu dneva, ko smo v pižami in vijol’čni majčki »Čuj ti v Mariboru si« pred računalniškim zaslonom pred tem, da potegnemo črto pod to izjemno ledeno, zelo nepredvidljivo, zahtevno in tekmo in rečemo le hvala.
Ker ni vse samo po sebi umevno.
Ker se vsi učimo.
Ker vsi včasih ne razumemo zakaj se noč zamenja za dan.
In da moraš včasih, ampak ne samo včasih, pogledati vase zakaj si toliko sam.
In ko pogledam nazaj in vidim svoje premražene roke, čutim svoj mehur, ki mi pravi…zmogla boš, samo malo še, pa bo konec…
Ko stojiš na vrhu tribune in opazuješ novinarske obveznosti, se zaveš…da imaš tako velik privilegij.
Vzdrži, Vijolica.
Vredno je. Vedno je vredno.
Pa tako je padalo z neba. In tako sem se bala, da bo od vijol’čnega dneva ostal samo snežak na sosedovem vrtu.
A prišla je ta pomembna zmaga. Proti ekipi, ki smo jo zmeraj cenili in spoštovali. Proti ekipi, ki je včasih pozabila, da za uspeh včasih potrebuješ več kot samo na pravi način postavljeno nogo.
In ko je v zvočniku odmevalo »Daj mi Micka peneze nazaj,« sem na tistih štengah videla tisto pravo pristno, iskreno, prekmursko prijaznost. Varno pot domov. In pol še Matko. Nesrečnež, ki »testira« svoje prste na roki. A srečnež, ki ga pri ograji čakajo oboževalke, da se fotografirajo, kasneje pa kričijo in se objemajo, on pa se samo hudomušno nasmehne in odide domov.
In ko se spraviš v avto in vidiš, da so novinarske ekipe danes imele zgodbo o »tisočih« kilometrih, se zaveš, da si srečen človek.
Ker imaš vijol’čno kri. Ker imaš vijol’čno srce. Ker imaš nogometaše, ki ti mahajo s slušalkami na glavi in z najbolj pristnim nasmehom na obrazu. Ker imaš ljudi, ki nikoli ne pozabijo dvignit roke v pozdrav. Ker imaš ekipo, ki ti jo zavidajo mnogi.
Vsak bi bil del nje, a vsak na koncu dneva ne more bit ekipa.
Ko odzvanja ognjemet v daljavi vem, da je bila ta tekma pomembna, kot že dolgo nobena ne.
Težka pot je še pred nami. Čaka nas naporna pomlad (ki ni nujno, da bo pomlad, gledano na vreme), a zagotovo bo lažja, če bomo verjeli eden v drugega, če ne bomo zavidali nogometašem mesta v prvi enajstki (»zaradi super seksi mam«), če bomo kot družina držali skupaj ne glede na vse.
In ta pot bo lažja, če bomo navijač igralcu…prijatelj.
V razmislek vsem.
Rada vas ima.
Tista, ki še zmeraj za zmeraj…verjame.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić