Želim si več takšnih nogometnih praznikov. Želim si več tako polnih stadionov. Želim si, da bi Maribor zmeraj bil magnet za nogomet. Želim si, da bi se zmeraj na gostovanjih bolj slišalo nas, kot domačine.
Želim si, da bi zmeraj bilo vse skupaj tako lepo, pošteno, iskreno. Pristno.
V Šumi smo se preprosto imeli lepo. Preprosto preprosti smo vsi in ko se preprostost spremeni v hvaležnost, je uspeh na dlani.
Na vsakem koraku prijaznost. Na vsakem koraku krasne besede.
V resnici sploh ne rabimo dosti. Samo sprejmite nas in nas spoštujte.
Bil je lep večer in ko smo odhajali sem se zavedala, da je vse minilo prehitro.
»Kaj lahko gremo prosim po stari cesti domov,« sem vprašala.
Nekje med starimi cesti smo podebatirali o tekmi, ki smo jo pogledali vsak na svojem delu stadionu. Ugotavljali razliko med navijači in gledalci. Kako so se spremenili časi, ko smo cele tekme stali in kam gre slovenski fuzbal gledano v vseh pogledih. Sploh po tem ko sem dobila sporočilo, če v Kidričevem res tako piha, da prenos tako zelo šteka.
A enosmerni promet nogometne tekme je prinesel sadove na našo zlato drevo. Arnel in Soudani. In vsi, ki so stopili, stali ob ali bili na.
Poklon ekipa za še eno suvereno, zahtevno in predvsem zelo garaško predstavo na zmeraj izzivu polnem terenu. Kjer je včeraj bilo marsikaj po starem, a marsikaj tudi po novem.
In vse polno kamorkoli si pogledal. Koliko ljudi, kakšna kulisa. Kakšno petje, navijanje. In še ena posebna navijačica. Nikoli je ne bom pozabila. Hvala. Jabolko res ne pade daleč od drevesa.
Dragi Aluminij, ostanite v prvi ligi, pa da se v novi sezoni kmalu spet vidimo.
Še enkrat znova prijetno druženje v družbi ljudi, ki imamo ta pravi žar v očeh.
Nogomet je naša zgodba. Radi jo imamo. Cenimo trenutek. Ko se usedemo v avto in gremo novi dogodivščini naproti. Nasproti golom, nasproti spominom.
Ujamem se, da se nasmejem. Deklica z Jojotom zapušča igrišče. Prelep nasmeh pove vse. Deklice hitijo za njim in ga prosijo za hlačke. Z veseljem se fotografira z njim. In komaj odide, že slišiš glasove pri ograji kako ga kličejo otroci. Slovenski idol. Vsi želijo del njegove nogometne poezije. Gospod v njegovem dresu čaka v bližini.
A to še ni vse. Fantek s transparentom za našega Tineta. Navijači vzklikajo imena nogometašev. Prve lige. Naše lige. Tak je baje kmečka. Ampak je tako naša. Mečejo nam toliko polen pod noge. Tako bi radi, da nas ne bi bilo. Ampak mi imamo to res radi. In to je res prav naše.
Skupaj se družimo, si pošiljamo fotografije, se lovimo, da se najdemo. Skupaj polnimo avtomobile.
Odhajamo. Da uživamo. Da se kregamo. Da se sprašujemo. Da se smejimo. In da zmeraj verjamemo. In ko odide še zadnji sogovornik tiskovne konference je počasi čas. Bunda je bila dobra ideja. Mene pa tak al tak zmeraj zebe. Zato me boste zjutraj do nadaljnjega videli oblečeno kot Eskima. Včeraj sem imela plan za vse. Šal, rokavice, kapa. Vse je bilo zraven.
In tudi »on.« Ko sem dobila sporočilo, da je nekaj specialnega v Vijol’čni bajti in dobila prve fotografije, sem hotela tja. Takoj ko bo možno. Da vidim v živo. Da izberem. Svoj košček.
Poimenovali so ga »Zasluženo odsluženo.« Točno sem vedela kateri košček dresa želim imeti. Na koncu sva izbrala dva. Prvo ja majčka Aleša Mejača. Za tem čudovitim nekdanjim nogometašem je posebna zgodba. A tudi moja. Leta 2013 je po njegovem vzdevku naš mačkon dobil ime. Nikoli nisem dobila njegovega dresa, zato ima ta majčka še večji simbolni pomen. Hoodie sem želela od še enega unikatneža. Zato imam Rulota. In prav slednji je bil včeraj z mano na tekmi.
Pojdite, izberite si svoj najljubši košček. Pomagajte mladim nogometašem in s tem osrečite sebi. Dvojna doze sreče in predvsem nepozaben trenutek, ki ga boste nosili s seboj do konca življenja.
Ker male šapice mahajo. Ponosne so name.
Ker vedo, da bo letos prva brez njega. Prva, ko ne bo glodal kulic, uničeval planov, tolkel po printerju. A vem, da bo ob meni na vsakem koraku do njenega uspeha.
3. in 4. septembra 2024 v Ljudskem vrtu, pod severno tribuno, znova darujemo kri. Letos prvi dan do petih, ker je torek, drugi dan do dveh, ker bo sreda. Povejte prijateljem, da si dajo na svoje koledarje, da bomo pravočasno vsi na svojih mestih, ponosno darovali kri. Za prijatelje, ki jih nikoli ne bomo objeli. Za srečne obraze, ki bodo uživali svoje nove korake. Za njih, ker jim želimo, da bodo srečni.
Kot smo se včeraj mi zahvalili za gostoljubje in prijaznost. Hvaležna, ker smo tukaj zmeraj tako lepo sprejeti.
Naj bo lep vikend. Naj bodo čudoviti dnevi. In če se srečamo zjutraj, potem vem, da niste mogli spati.
S poklonom navijačice.
Ker živimo, da smo tvoja kri.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić