Vrniti vzeto

Imam najboljšo sosedo. Hvala ti.

Imam najboljše prijatelje. Hvala vam.

Imamo najboljšo ploščad. Hvala, južna.

Imamo najboljšo hrano in pijačo. Hvala vsem gostincem.

Imamo najboljšega komentatorja. Hvala, Dejan.

Imam najboljšega fanta. Hvala, Tadej.

Imamo najboljšo ekipo. Hvala, zlati fantje.

Imamo najboljšega strelca. Hvala, Arnel.

Imamo najboljšega golmana. Hvala, Menno.

Imamo najboljši klub. Hvala, za izjemno organizacijo.

Imamo najlepši stadion. Hvala, Ljudski vrt.

Imamo najboljše navijače. Hvala za fantastično kuliso.

Imamo največja srca. Hvala, izjemni ljudje.
Imamo najboljše duše. Hvala, ker ste.

Žalostna sem. A sem hkrati srečna.

Sem polna nasprotujočih se misli.

A eno vem.
Ostajamo. Zvesti. Predani. Srčni.

Včasih otročji. Včasih zgubljeni.
A vedno znova se najdemo. Vedno znova smo eno.

Vijol’čna družina. Skupaj.
Vedno več nas je. In vedno bolj močnejši smo.

Ne rabite nas razumet.
A nehajte nas kaznovat za lastne napake.

Nehajte nam jemat nekaj, kar je naše.
Spoštujte našo ljubezen, ker ni nič nad našim klubom.

Sprejmite že to.
Da bomo vedno v prvi vrsti. Vedno cenili, spoštovali in ljubili.

Še bolj.
Obožujemo fuzbal. Razumemo ga. in mu dajemo dodatno moč.

Če bi nas kdaj slišali, se današnji večer ne bi zgodil na tak način, kot se je.
Dialog.

Aja, pa nepoznavanje prava škoduje. So me naučili že v srednji šoli.
Nekdo je šprical šolo, ne?

Do Šume. Ko se morda srečamo…v šumi.
Ker oblak mi včasih pove, da spet vidim.

S poklonom navijačice.
V pobiranju črepinj.

MalaMo. :*