Zaradi vas, a zaradi nas

To naše vijol’čno srce. Ta naša vijol’čna kri. Ta naša dolga in izjemna zgodba.

Kolikokrat smo padli. Kolikokrat smo se spotaknili na koreninah življenja. Kolikokrat smo iskali cilje iz norih labirintov. Kolikokrat smo se borili z mlini na veter. Kolikokrat dokazovali dokazano.

Kolikokrat smo prenašali krivice. Kolikokrat smo slišali toliko laži. Kolikokrat smo se soočali z nepredstavljivim.

Imamo svoje muhe. Tudi pajke. In črnega mucka, ki se prikrade kdaj na stadion.

Imamo tudi svoje žirafe in slone. Ampak ne želimo bit popolni. Ne želimo vedno tega, česa ne moremo dobiti.

Želimo pa si samo ene pomembne stvari. Želimo si poštenosti. Želimo si enakopravnosti. Želimo si, da se naš dres ne bi razlikoval od preostalih.

Da je lahko takšna razlika, če potisneš sodnika ali trenerja, mi je nepredstavljivo. Da je manjša kazen za objestnost igralca, kot nenamerno igro, mi postavlja kupe vprašanj. In včasih bi bilo res lepo videt tisti cenik. Tisti poseben vijol’čni cenik.

Ker mi ne spadamo skupaj na južno ploščad. Ja, pred tekmo. Pa po njej. Pa na sever po njej, da se fotografiramo in pozdravimo z nogometaši. Ampak ne na tak način. Ni in ni prav.

Ni prav, pa lahko o tem razpredamo še na kakršnekoli načine, ni prav.

Razpoke v asfaltu niso nič proti bolečini, ki nastane, ker se človek počuti ogoljufanega, ker ga nihče nikoli nič ni vprašal. Ker ga nihče nikoli ni vprašal po resnici.

Ampak življenje pokaže svojo svetlo stran, če tudi so oblaki, ker je za oblaki mavrica.

In včerajšnji konec dneva je pokazal kdo smo. In to bom poudarjala vedno znova. In znova. In znova. To resnico. To pravico. To iskrenost. To srčnost.

Mi. Smo. Maribor.

Ne, mi smo slovenski fuzbal.

Prijatelji pred tekmo in po tekmi. Vmes fuzbal. In to kaki fuzbal. Kaka nora tekma. Kake nore akcije. Kakšna ekipa. Kakšni rezervisti. Kakšen strokovni štab. Kakšen kader strokovnjakov. Kakšni geniji, ki naredijo takšno zabavo na južni ploščadi. Kakšni luštni artikli na stojnici in izjemno krasna prodajalka. Kakšni krasni frizerki, ki delata obraze lepše. Kakšni nasmejani obrazi. Kakšna prijaznost na vsakem koraku.

In šteli smo do pet. Soudani, Soudani, Arnel, Arnel, Marko.

A v resnici smo šteli do neskončnosti. Zaradi celotne ekipe. Zaradi izjemnega znanja. Zaradi izjemne volje. Zaradi izjemne želje. Dokončati nedokončano. Pokazati, kar bi se moralo že zgoditi, a se ni. Za izgubljene pike, ljudi na tribunah, ki nimajo nič z nedokazano zgodbo.

Ne boli to, da se nas je kaznovalo. Boli to, da kam pridemo, če kaznujemo vse brez dokazov. Brez kakršnihkoli indicev. In pol gledam kazni po državah drugih velikanov. Dve tekmi za čisti raztur, šest zaradi izbruha neizmernih razsežnosti.

Za koga igrate in delate?
Aja, saj drugje jih ni. Samo mi smo še ostali.

In nikamor ne gremo.
Hvala publika, fantastično navijanje. Dejan Vedlin, še enkrat hvala za tvoj izjemen, strasti poln glas. Nikoli se ga ne bom naveličala. Hvala prijatelji. Ki ste prišli. Tudi oni, ki ste samo karto kupili. Pa niste mogli prit. Hvala prijatelji, ki ste me klicali, da bi prišli, čeprav je tekma zaprta in bo samo zaslon.

Hvala gospod s črnim kužkom. Hvala prijazen pajek. Prinesel si nam srečo.

Ekipa, kaj ste nori, to je bilo res vrhunsko.

Ne pretvarjamo se, da bili nekaj kar nismo. Ne pretvarjamo se, da ne delamo napak. Vedno smo sprejeli vse odgovornosti. Ampak zmeraj smo bili dobri ljudje. In zmeraj bomo na strani pravice. Iskrenosti.

Poštenosti. Ker si to zasluži naš šport. Naši garači. Ekipa, ki dela za zmage in za svoj kruh.

Za naše veselje in naš smeh.

Včeraj je lahko celo širna država videla našo tekmo. In lahko smo ponosni. Tako zelo ponosni. Kako so si fantje med seboj pomagali, kako si podajajo, kako se borijo, kako vztrajajo, kako se vzpodbujajo in kako se na koncu skupaj veselijo. In ko komu povzročijo bolečino? Nikoli niso hitrejši. Prijatelj se pokaže, ko življenje najbolj boli.

Lepo vas je bilo vse srečati. Tudi čudovite obraze pri severni ograji.

Danes sem gledala v nebo in razmišljala le eno…me vidiš, ti je dobro? In potem znova tisti cmok v grlu in bolečina, ki ne mine.
S poklonom navijačice.

Poslušati je eno. Razumeti je vse ostalo.

MalaMo. :*