Select Page

Edini. Izbrani. Ostali. Da pridemo. Da se vračamo. Da smo skupaj. Da se srečamo. Da se nasmejemo.

Tine tudi tokrat med golmani.

Da kakšno rečemo. Da si pomagamo.

Rezervisti.

Da gremo. Da nekje se vmes objamemo na hodnikih. Da se vmes nekje spogledamo. Da nekje dobimo čudovite pozdrave. Da nekje dobimo točko. A ne tri.

Začetek.

In tisti pogled. In tiste besede. In tista iskrenost.

Pozdrav navijačem.

In na drugi strani tisto dvojno lice. Tisti lažnivi obraz. Tiste besede, ki jih vsak dan vidim na koncu svoje poti. Še vedno vidne. Še vedno resnične. Močne, a nikoli brez obraza.

Skupinska fotografija.

Celje je stadion, ki sem ga v življenju obiskala največkrat v svojem življenju. Nikoli se nisem lotila te številke o obisku, a vem da je tudi prvič deževalo. Le tak mrzlo ni bilo.

Dva izjemna.

Topla vrečka na tekmi ni bila zgrešena »investicija,« in tudi rokavice noter ne. Kot da smo novembra. Pa še one kovid maske bi prav prišle, ko je brilo v obraz. Prehitro smo se navadili na to lepo vreme.

Kapetana.

A včasih greje že tekma sama. Ki je polna vsega. Ampak vsega. In konča se tako, da od upa in nič upa do brezupa in preveč upa prideš do točke.

Poklon izjemnemu gospodu.

Hvala Sven.

Ko se zgodi menjava, ni za karton, ne? 🙁

Hvala ekipa. Hvala navijači. Kakšna številka na tribuni. Z obeh strani. Kakšno navijaško vzdušje.

Kapetan je igral dobro tretjino.

In kakšna čaga. Taka štajerska čaga.

Upam, da se je vse videlo zelo dobro.

Aja, pa drugič podarite 13,50 EUR v dobrodelne namene. Al pa kakšnemu navijaču podarite vstopnico za ta denar. Bo več koristi in predvsem večji vtis.

Parola parol. Vsaka čast.

Zastave so plapolale, eni so dobili kar so si želeli, najboljša parola vseh časov pa je dosegla svoj namen.

Ob golu Svena.

In ko pogledam nazaj v včerajšnjo tekmo si rečem…hvala, ker ste ostali, da smo skupaj ostali. V tej ligi, ki je polna vsega in še tega, kar ni.

Končni rezultat.

In ko po zanimivi in pestri tiskovni stopim na hodnik je tam nekdo, ki me vedno znova spomni zakaj nikoli ne smem nehat bit dober človek in predvsem ne smem nikoli obupat.

Kdor ne skače…

Moj nogometni vzornik je mlajši od mene, a njegova modrost, spoštovanje in predvsem srčnost mi dajeta vedno znova moč, da nad ničemer ne obupam. Hvala. Hvala iz srca.

Sven na tiskovni.

In preden hitiva v Dvorano Tabor, pozdraviva prijatelja celjskega dela navijaških zgodb, ki sta dokaz, da smo in bomo zmeraj prijatelji. Ne glede na to kaj se zgodi pred, med in po tekmi.

Gospod Trener je vse povedal. In pokazal.

Ker smo prijatelji, ker si med seboj pomagamo, se cenimo in smo si na razpolago zmeraj, ko življenje gre v napačne smeri.

V Dvorani Tabor je bilo pestro.

A prava pot naju pripelje v najino najljubšo dvorano. Kjer odbojkarji igrajo tretji niz in izgubijo po štirih.

Kapetan Žiga na izjavi.

Zanimiva in dinamična tekma proti istim tekmecem kot v sredo ni odločala o ničemer, a je dočakala televizijski prenos, a manjšo medijsko udeležbo in tudi kravatarjev brez kravat ni bilo blizu. Dolgo je trajala ta maškarada.

Talent Rok.

In potem, ko se poslovimo od vseh, ko iščemo izhode domov, nas kapljice spomnijo, da ne prihaja december.

Servis Gregorja.

A prihaja nov teden v pričakovanju vsega kar pride in še bo. Če je pravica, pa me je John Grisham naučil že leta nazaj.

Končni rezultat.

Skoraj pol leta je že. Korak je lažji, bolečina nič manjša. A vsaj nebo mi zmeraj nova daje tolažbe misli.

Konec srečanja.

Z ljubeznijo navijačice.

Ob koncu.

Ko pogled da več od tisočih besed.

Aplavz publiki.

MalaMo. :*