Samo srce ve, da so v resnici najboljše stvari tiste, ki jih nosimo s seboj.
Poštenost, iskrenost, pristnost, hvaležnost, drobne radosti, majhni nasmehi, skrite misli, prekriti koraki, jutra brez konca.
Sonce. Morje. Kup norih navijačev.
Čevapi z zamudo. Sodi in bobni.
Smeh. Tekmovalnost povezana s prijateljstvom.
Odbojka.
Arena Bonifika. Prvič v mojem življenju, čeprav sem bila pri njenem lepem sosedu že kdo ve kolikokrat.
Čudovita dvorana, idealna za finale pokala v ženski in moški odbojki.
Vzdušje in energija, da je pokalo. Odbojka pa zagotovo najboljša kar je premore naša lepa država.
Dve tekmi. Dve zgodbi. En blog. Ena ljubezen. Eno srce. In eno upanje.
Maribor proti Kamniku, Kamnik proti Mariboru.
Nova KBM Branik proti Calcitu.
Calcit proti I-Ventu.
Ko je sonce napajalo prekrasen dan, ko je Koper žarel od obiskovalcev, se je začelo žensko finale.
Ki je postreglo z vsem, kar bi znali napisat največji dramatiki sveta.
Kakšen prvi niz. Pa to bomo do jutri gledali. Drugi niz. Kaj se je te tu zgodilo? Tretji niz. Vse je mogoče, ko ga dobimo. Četrti niz. Če ga dobimo, dobimo še peti niz. Peti niz. Odštevanje. Dobili smo.
Ko so odbojkarice zmagale to fantastično tekmo polno preobratov in predvsem neizmerne volje, želje in energije, sem slišala samo tišino pred sabo in krik svojih prijateljev za seboj.
To je bila tekma, ki je nikoli ne bom pozabili. To je bila tekma, kjer se je vse dalo kupit, samo vsega se vseeno ni dalo kupit.
In očitno lahko eni pretiravajo z vsem, ampak na koncu je zmagalo srce, Iza je postala MVP. Tekma, ki je na kavč zalepila še največjega dvomljivca.
In moško finale premaknila za samo 20 minut. Ki se je začela čisto zmešano. Prvi niz. Kaj si ti ja nor malo. Drugi niz. Kaj je lahko malo manj fukjeno? Tretji niz. Pa ne no.
Odbojkarji niso imeli tistih par sekund. Odbojkarjem je sfalilo tisto malo. Ki je postalo preveč.
Žal se ni izšlo. Žal niso zmagali. Ampak rezultat ne govori realnega stanja tekme. Ki je dobil še enega mariborskega MVP-ja. Alan je odnesel prestižno nagrado.
A če smo že pri mariborskih nagrajencih. Pero je vmes ko je tuko po bobnih skupaj z mojstroma sodov in ostalimi mladimi fantastičnimi bobnarji, skočil še na parket.
V Rokovem in Nejčevem imenu je pobral dve nagradi. Kaj pa te. V Mariboru imamo najboljše doma. In novi so na obzorju.
In bila je tema, hladen veter z morja je pihal, ko smo se poslovili. Hvala Koper, za krasni srečanji, za prelepo druženje, za čudovit čas, za vrhunsko odbojko.
Ploskam vsem, ki razumete in tudi tistim, ki ste na novo odprli besedno zvezo »sestanek z igralkami.« Da se na plesne točke, protokole in enotnost med spoloma ne spustim. Ker na vrh in edini vrh postavljam vse glavne akterje na igrišču, ki so pokazali da se v Sloveniji igra res fantastična, borbena in čudovita odbojka in da naj bosta včerajšnji tekmi dokaz, da imamo res zgodbo. In vesela sem, da jo je prenašal tudi nacionalna televizija.
Hvala vsem, ki ste z nami preživeli čas na busu. Hvala vsem v dvorani. Hvala vsem, ki ste navijali z nami. Zmagala je odbojka.
In na koncu je pomembno samo to.
Ker včasih je padec res boleč, ampak če si vse dal, kar si imel, si v resnici zmagal na vseh področjih.
Ostanite dobri ljudje. Ostanite srčni. In ostanite zvesti svoji poti.
Ker na poti zmeraj je nekdo, ki ga morda niti vidite ne.
S poklonom navijačice.
Od kod te ti si?
MalaMo. :*