Včasih ni dovolj. In včasih je preveč. Zmoreš več, a ne moreš. Rad bi, a ne gre. Boriš se, a samo padaš. Hitiš v temi, čeprav si luč. Sanjaš na veliko, a je pot dolga. In včasih postaneš samo utrujen. Izgubljen. Nemočen. Do sebe prezahteven. Ker si fantastičen. Izjemen. Talentiran. Na trenutke neizkušen. Srčen. Plemenit. Delaven. A na koncu dneva prijazen.
Sem romantična navijačica. V vseh pogledih. Življenje športnika gledam kot na kovanec z dveh plati. Včasih življenje da, včasih vzame. Včasih si na vrhu, včasih te zabriše po tleh, da vidiš vse zvezde. Pa nisem športnica. Sem le pohodnica, ki že skoraj štiri leta bijem bitko rahlih višin v vseh možnih vremenski pogojih.
Od vsega sem si zapomnila vse padce. Ironično koliko so me naučili, kdo sem prav zaradi njih. A tudi od zmag. Dale so mi priložnost, da zmorem še več. In včeraj ni bilo veliko. In vem eno…ni bilo veliko, da bo ogromno.
Ljubezen se rodi, da naredi toliko dobrega. Toliko plemenitega, toliko srčnega.
Lahko po uri in pol tekme izgubiš in se ti izmuzne četrto mesto, lahko se trudiš in nikamor ne gre, lahko si jezen, razočaran, besen in se kriviš. Lahko in delno je prav, da se zmeniš sam s sabo. A potem, ko je vsega konec, ko so končani vsi žalostni objemi, pogovori, razgovori in z dvorane izginejo vse sence odbojkarske tekme, so tam oni. In smo tam mi. Vsi, ki verjamemo in smo, čeprav mali, nekje blizu.
Težko je gledati svojega junaka, ko z grenkim obrazom zaploska svojim navijačem. V razprodani dvorani. Težko je gledati bolečino, ki se zrcali v zgodbi garanja, odrekanja, želje in moči. Težko je prežvečiti željo in končni rezultat.
A tu smo. Ko ploskamo v prvi vrsti. Ali ko se družimo v sedmi. Tu smo, ko bobni dvorana in ko dvorana mirno obmolkne. Tu smo, ko padajo velike točke, tu smo, ko padejo junaki.
A vsi junaki so se slej ko prej pobrali. Ni težje bolečine kot ta, ki te zadene naravnost v srce. In stiska, da te boli vse do majhnega prsta na nogi. Pa se sploh nisi udaril v omara v slačilnici.
Življenje nas vsake toliko časa spomni, da smo vsi samo ljudje. Z vsemi plusi in minusi, ki nam omogočajo, da rastemo, se borimo, vztrajamo, garamo in se odrekamo.
Včasih vstanemo zgodaj, da gremo spat pozno. Včasih po zgodnjem jutru preprosto prespimo dan. Ker se zdi, da ne zmoremo niti koraka več.
Rok Možič je fant, ki raste v izjemnega človeka. Človeka, ki ima več. Danes sem ga poimenovala v »The Special One.«
Rok je fant, ki je hvaležen, srčen, pošten in zelo predan. Na obrazu se vidi marsikaj kar čuti srce, ker vse kar daje, daje z vsem kar je in kar bi rad postal.
Tribuna razprodane dvorane je gostila kar nekaj deset Slovencev, ki so na hrbtu ali na hoodiju nosili ime Možič. Tudi njegova najbolj srčna in iskrena najmlajša navijača iz družine. Ki sta v očeh nosila ponos do svojega izjemnega in čudovita strica. Včeraj smo pokazali, da bomo tu. Zmeraj. Da bomo tu, ko bo šlo z lahkoto ali ko sploh ne bo šlo.
Življenje prinaša veliko šamarov v glavo in velikokrat jih ne razumemo. Velikokrat je treba črepinje gor pobrat in it naprej, čeprav se ti zdi, da bodo razpadle še te črepinje.
A vedno je lažje, ko nisi sam. Ko se vse konča, ko misli kričijo in razpadaš, a te tam z objemi, zastavicami in ljubeznijo, spoštovanjem in ponosom čakajo tisti, ki te imajo radi ne glede na to kar bo prineslo življenje.
Dragi Rok, s ponosom smo včeraj prišli. Z vsem vetrov države. Vsak ob svojem času. Da smo tvoji, ker si ti naš. Verona je postala tudi malo naša in tistih 290 šteng pred tekmo je tudi bilo vredno. In vse štenge na poti do tvoje dvorane in iz nje.
Hvala, ker si vedno tako srčen, plemenit in pošten. Hvala, ker nas sprejmeš odprtih rok in si z nami ko počasi z bobni hitimo proti domu.
Hvala Rana Verona za čudovit sprejem, za neizmerno prijaznost, hvaležnost in vse kar pritiče dobri organizaciji razprodane dvorane. Komentator si tudi tokrat zasluži čisto 12-tko.
A zaslužijo si tudi vsi moji prijatelji, ki so z mano šli skozi celo zgodbo včerajšnjega dne. Hvala vam za čudovit čas, nove zgodbe in prekrasne trenutke. Hvala Pero, ker nas vedno skup spraviš in nas presenetiš s krasnimi novicami dan pred tekmo. Hvaležna zmeraj in medtem ko se mi že blede od utrujenosti, ti voziš kot da si se komaj zbudil. Poklon in hvala iz srca. Si vzor vsem nam v številnih dejanjih in želim si, da bi vsak imel takšnega očeta kot si ti. Seveda tudi jaz.
A naj bo tudi 12-tka konec tega bloga, ki v resnici ni konec.
Danes, točno danes svoj 12. rojstni dan slavijo te tipke, te besede, te misli.
Utrinki vijolice so nastali po tekmi v Kranju, točno na današnji dan 12 let nazaj. Ljubezen do vijol’čne barve v drugačni obliki. Kdo bi si mislil, da bom leta 2024 pisala 1229 blog. In da bo za mano toliko črk, besed, misli, želja, jeze in bolečine, srčnosti in predanosti. Zmeraj iskrenosti. Zmeraj predanosti. In zmeraj jaz.
Veliko sranja sem požrla v teh letih. Velikokrat sem želela obupati. Velikokrat je bil moj znan stavek, če te ne bi poznala, drago bi te plačala. Velikokrat sem rekla da meni tega res ni treba. In še danes trdim, da mi dvanajst let kasneje ni nič lažje, ker sem ženska navijačica. In še zmeraj trdim, da zagotovo vem več o marsikaterem športu kot kak moški, a me spol pač še zmeraj definira. A nič za to. Naj bo to še naprej motivacija za ure dela pred računalnikom, fotoaparatom in telefonom. Naj gredo v svet vse te misli in naj bo to opomin meni kako daleč sem prišla s svojo vztrajnostjo in predanostjo. Če sem s tem navdihnila še koga, sem v resnici zmagala v svojem srcu. Kar je v resnici to več kot dovolj za mene. In saj veste, Vijol’čna kri za vse ljudi se vrača čez 6 mesecev. Naj današnji datum ne bo naključen, ko to pišem. Zato poglejte na koledar. A ker nič ni uradno, dokler ni uradno, naj bo to samo namig kdaj upam da nas boste lahko srečali. Pri tem ne pozabite, da letos akcije ne bo na prvi šolski dan.
Tako, dragi prijatelji, dragi navijači, dragi neznanci, tudi vsi hejterji, ki ste spet radovedno prišli brat kaj sem pisala, da boste lahko po svojih kotičkih pisali kaka sem in kak sem neumna (hvala vam iz srca za to), ker se v svoje ogledalo nikoli niste pogledali (tudi za to sem hvaležna), hvala vsem, ki podpirate to noro idejo. Hvala, ker komaj čakate kako hitro bom spet spravila skupaj vse te nore ideje. Hvala vsem, ki ste z nami v teh res norih časih. Hvala vsem, ki želite resnico in ne tisto resnico, ki je postala resnica, ker je dovolj ljudi reklo nekaj kar ni res.
Nepreverjene informacije so danes še zmeraj eden največjih razlogov da svet ni tako pravi, kot bi moral biti.
Vsem, ki ste in ostajate. Hvala iz srca. Srčno hvaležno ploskam vsem vam. Rokiju v Verono, športnikom na treninge in tekme, moji zlati vijol’čni družini, mojim trem hribčkom, ki so me danes videli pri dnevni svetlobi. Hvala vsem, ki ste z mano, pa me ne vidite. Mejo, manjkaš mi.
In hvala Tadej. Da so utrinki na tej strani že toliko let v tej krasni obliki. Na takšen način. Več ne rabim pisat. Ker veš.
S poklonom navijačice.
Ker vem, da nikoli nisem sama.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić