Sonce, ki sije močneje

Svet potrebuje vzornike kot je Rok Možič.
Zaradi tega kakšen je kot športnik.
Zaradi tega kakšen je kot kapetan.

Zaradi tega kakšen je kot igralec Verone.
Zaradi tega kakšen je kot reprezentant Slovenije.
Zaradi tega kakšen je na treningih.
Zaradi tega kakšen je ko ni na treningih.

Zaradi tega kakšen je v odnosu do svoje družine.
Zaradi tega kakšen je do popolnih tujcev, ki jih prvič vidi.

Zaradi tega kakšen je do vseh zaposlenih na klubu v katerem dela.
Zaradi tega kakšen je do sodnikov srečanj.
Zaradi tega kakšen je do okolice, ki ga obdaja.
Zaradi tega kakšen je do nas.

Zaradi tega kakšen je ko ugasnejo odrske luči dvoran.
Zaradi tega kakšen je ko človek potrebuje pomoč.
Zaradi tega kakšen je kljub vsem uspehom.

Zaradi tega kakšen je do življenja samega.
Zaradi tega kakšen je do otrok in živali.

Zaradi tega kakšen je do zmag in porazov.
Zaradi tega kakšen je ko je samo Rok Možič.

Rok verjame v Verono in mi verjamemo v Roka.
Rok verjame vase in mi verjamemo vanj.

Rok je izjemen do vseh, zato smo mi izjemni do njega.
Rok je čudovit do nasprotnika in nasprotnik je čudovit do njega.
Rok je do vseh človek, zato so vsi ljudje do njega.
Rok je sonce.

Rok je življenje.
Rok je ponos.
Rok je luč.
Vsak prevožen kilometer, vsak aplavz, vsak nikoli preglasen glas.

Zanj.
Ker je vedno. Ker si zasluži. Ker s svojo ekipo kaže zametke novih izjemnih čudežev.
Zgodb, ki se nekega dne končajo na vrhu.
Potrpežljivo. Skromno. Hvaležno. Ponižno. Srčno.

Rok riše izjemno sliko življenja športnika, ki si ga vsak želi spoznati.
Prositi za avtogram in fotografijo. Stopiti iz ozadja za samo pozdrav in avtogram.
Rok pride in dolgo ne gre. Vzame si čas za vse. Nikogar ne izpusti.

Vsem je hvaležen, ker so ga prišli podpret. Vsem daje občutek izjemnega ponosa.
Rok je včeraj s svojo Rana Verono zmagal Padovo tri nič. Fantastična igra.
Malo drame, malo video pregledov, nekaj napak in veliko znanja.
Uživali smo. Ploskali in peli.

Čeprav nismo veliko razumeli. Smo čutili. Smo pomagali. Se zlili.
Rok je povezal ves svet. Da ljubi odbojko, kot odbojka ljubi njega.

Rokovo ime na servisu kriči cela dvorana. Ob njegovi točki se zdi, da se trese Italija.
Za svojo ekipo ponosno stoji in čeprav nič ne razumeš vidiš, kako jo obožuje.
Verona obožuje Roka. Kot ga mi.

In po vrnitvi leto dni kasneje je vse še bolj močno. Vse je večje. Še bolj zagnano. Še bolj srčno.
Rok daje Veroni sigurnost in vero, ki jo potrebuje.

Verona mu to srčnost vrača. Ker si jo zasluži. Ker je pač mali Rok, ki je visok dva metra.
S srcem šampiona. S srcem izjemnega človeka.

Ko so ljudje vzklikali njegovo ime sem spet imela solzne oči.
Prepoznali so to, kar smo mi že leta nazaj.
In na poti je imel zmeraj ljudi, ki so mu pomagali, ker je s svojim znanjem kazal, da bo pokazal še veliko.
Včeraj sem spoznala enega od številnih, ki so mu pomagali na njegovi poti. Heroji, ki jih ulica ne pozna, a Rok jih nosi v srcu. Ker so mu pomagali, da je postal Veliki.

Težko opišem kako sem videla včerajšnjo tekmo. Ko sem hotela narediti najlepšo fotografijo. Ko sem hotela ujet njegov trenutek izjemnosti.

A kaj, ko jo lahko samo čutite, ko stopi na parket in postane najboljši na svetu.
Hvala, ker smo lahko tvoji prijatelji in oboževalci. Hvala, ker nas vedno znova sprejmeš odprtih rok in nam pomagaš, da ne pademo. Hvala, ker s svojo srčnostjo prinašaš mir v naša srca in neštete trenutke izjemne sreče.

Radi te imamo. Ponosni smo nate in zmeraj, ampak zmeraj bo vredno. Se voziti več ur. Za vse ase, za vse nore točke, za vse skoke in za vse bloke. Ker na koncu je tvoja sreča na obrazu…neprecenljiva.

Naj ti življenje še naprej namenja prečudovite zvezde z neba. Sonce.
Ker sonce je skrito kamorkoli se obrneš.

S poklonom navijačice.
Zate, ki daješ moč pogumu.
MalaMo. :*