Gostovanja mojega nogometnega kluba vsakič znova jemljem kot edinstven in neponovljiv dogodek.
Za mene je gostovanje več kot samo nogometno srečanje. Je izjemna priložnost za izlet v čudovite kraje po Sloveniji.
Je spoznavanje novih poti. Je sončen dan. Je spoznavanje novih stadionov. In predvsem novih poznanstev, ki po tem trajajo leta.
Že včeraj so bili do moje Bernarde preko telefone izjemno prijazni in ustrežljivi, ko je spraševala po kartah.
Danes pa smo že ob prihodu doživeli čudovit sprejem, pridne delavce, ki so usmerjali in smo kakšno rekli takoj ko smo stopili iz avta.
Kmalu po tem, ko so prišli nogometaši in so nekateri otroci že naredili fotografije s svojimi idoli, je prišla ona. Slat’na ji je ime. Mucka, ki je prišla k njim in ostala. Izjemno negovana, čista, vidno sita in predvsem prečudovita mucka.
Takoj sva postali prijateljici. Lahko sem jo božala, stiskala se je k mojim nogam in vem da je vedela kaj čutim v sebi. Po tem se je odpravila proti slačilnicam in prijazen gospod mi jo je prinesel nazaj v naročje.
Zlati ljudje, hvala iz srca. To je bilo nekaj najlepšega kar sem kdaj doživela izven igrišč in pred ali po nogometni tekmi. Ta mucka je bila za mene dar z neba. Čutiti to čudovito toplino krasnega bitja, ki mi je dovolila, da sem pomirila svojo dušo.
Kmalu sem jo prepustila, da so jo občudovali še drugi, sama pa s prijatelji odšla na čaj in kasneje na tribuno, kjer sem z vrha spremljala 23. krog Prve lige Telemach. Oh, kako uradno je to zdaj zvenelo.
Tekma, ki je že po 20. sekundah srečanja dočakala prvo menjavo. Menjava je na menjavo čakala že pred tekmo. In naše super pravilo mladih je še enkrat znova zgledalo nonšalantno.
Ampak vse je etično, tudi če je moralno sporno al kak? Naj sodijo drugi…
Tekma, ki je bila polna izzivov, preprek, peska in vsega kar spada zraven. Tudi zapravljenih priložnosti, zahrbtnih potez, a tudi močnih udarcev in utrujenih nog.
Imela je vse kar je na meji dovoljenega, a nikoli prepovedano.
Ofsajdi z zamudo pa so tak zakon.
Škoda, da še kdo drug kje ne zamudi tak fejst.
Srečanje, ki se je končalo brez golov je še enkrat znova pokazalo, da cilj opravičuje sredstvo.
V debate o igriščih, primerni infrastrukturi in vsem kar spada zraven, pa se ne bom spuščala. Kulisa z navijači je bila res lepa. Kar pa v bistvu kaže, da ljudje radi pridejo na fuzbal.
Da se ne bojijo organiziranih navijaških skupin. In v resnici pomeni, da si želijo fuzbala.
Kakega so dobili, pardon, kakega pa smo dobili, pa se zmenite med seboj.
Jaz se zahvaljujem vsem za gostoljubje in prijaznost, predvsem gospodom, ki so se tak trudili okoli te zgodbe z mačko. Res, nimam besed kako sem vam hvaležna iz srca.
Upam, da vas bo še dolgo osrečevala, ker mucke pač zmeraj prinašajo srečo. In če niso plašne, vedno najdejo pot k meni. Kot čudoviti kužki.
Hvala Bernarda, hvala Tadej, ki si kljub vsem preprekam uspel in zgural. Hvala gostitelji, hvala moj NK Maribor, hvala vsem, ki širite ljubezen. Na koncu zmeraj zmaga. Tako ali drugače.
Ponosni smo, da vas imamo.
S poklonom navijačice.
Mojemu angelu tam gori, hvala.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić