Sobota ni bila moj dan. Čudi me, da me po vsem, kar se mi je zgodilo, ter da je bil rahel pretres možganov res bliže, kot sem si mislila…res ni doletelo še kaj.
Pa smo se dobili. Pred našim blokom. Posneli nekaj kadrov, dali kakšno izjavo. Posedli v avto. Pomahali s šali in se odpravili…v Ljubljano.
Parkiranje v garažni hiši. Kaki balzam. Končno smo spet bili spodaj. Se sprehodili po hribčku, se pogreli na sončku…in ko smo vsi imeli karte, nas je prijazna varnostnica spustila na en bližnji vhod. Pa še gospod na tistem vhodu je bil več kot prijazen. To, da je bila danes organizacija ena a, je treba obvezno povedat na začetku. Nobenega kompliciranja, nobene hudobije. Izredna prijaznost. Izredna korektnost. Mislim, da kaj takega še nismo doživeli.
Našega sedeža ni bilo. Bil je za ograjo. A smo sedli. Na ek, da smo skupaj, da skupaj pogledamo tekmo. Malo smo si še mahali, kričali, se smejali, poslušali vidno vinjene in preveč vinjene, gledali kako so eni odvrgli cunje, se smejali sodniški farsi, ki je bila še enkrat znova žalost za slovensko nogometno sodstvo. Še enkrat znova izražam željo, da bi derbije sodil tuj sodnik. Ki bi sodil fer, korektno. Ki ne bi bil pod vplivom nekoga, ki bi razumel, da je to zahtevna tekma. Polna pritiskov in zahtevnih manevrov. Kartoni so bili v eno smer, igra pa tokrat v obe smeri.
Lep nogomet je bil in čeprav nismo videli gola, smo imeli kaj videt. Krasna igra, tudi navijaška kulisa. Nekateri so znova pozabili, da za njihove frustracije ni kriv domači golman. Eni so znova morali pokazati, da so se prišli pokazat, medtem ko so se eni trudili, da sploh ne bi nikogar nikjer opazili.
Jaz pa sem se po par minutah ozrla v svoje srce in si rekla…uživaj deklina na derbiju. Mogoče res nisem znorela na tekmi, ki mi je vidno pila živce, da sem na trenutku delovala bolj ledeno kot led na moji glavi popoldan, sem v sebi čutila vročino, ki je vrela in vrela.
Med polčasom sem na skupnem wcju mladino učila stati v vrsti. Ja, najstniki so moj povzdignjen glas gledali, kot da bi jim na glavo vrgla cigl, a so na koncu vendarle stali za menoj.
Kot da se učimo osnove…nekateri štopat žogo, drugi stat v vrsti.
Zelo smo si podobni med seboj.
Težka in zahtevna tekma je odpiskala.
Ljudje so gori čakali, da gredo ven. Mi smo šli zadnji. Nismo čutili potrebe, da se zaženemo v maso ljudi, ko pa tak al tak ne moremo ven v prvih sekundah.
Avto je bil res varovan. Toliko specialnih je bilo pred njim, da sem si želela, da bi to lahko slikala. Še pomagali so nam, da smo varno speljali do izhoda. Res, varnost niti za sekundo tokrat ni zatajila. Dovolj je bilo vseh varnostnikov in počutila sem se varno.
Niti trenutek nisem dobila občutka, da se bo zgodilo kaj kar resnega.
Verjamem, da ste videli vse živo. Od mene je bilo tako oddaljeno, pa vendar je bilo blizu, a se nič ni čutilo.
Zanimivo mi je bilo, kako ljudje hitro pozabijo, kaj pomeni navijač, ko se jim ponudi možnost, ki mogoče ni najboljša, je pa ponujena.
Sem pa vesela, da smo se zbrali tak luštni navijači skupaj. Lepo je bilo. Res je bilo lepo.
Alkohola še nismo točili, šampanjci še čakajo, a ne bodo več dolgo.
Res bi bilo krasno zmagat pred toto publiko, ki je še enkrat znova dokazala, da ji je čisto vseeno za svoj klub. Stadiona niso razprodali niti v soboto. Za tako ceno, ki so jo ponujali, me niti ne preseneča. Pustimo to, da kasirajo tudi invalidom in njihovim spremljevalcem. In to, ko pogledaš kak je narejeno…se sprašuješ…vi to resno?
Pa ne bi se rada vrgla preveč v črno stran zelene žalosti.
Fantje vijol’čne, ups, bele barve, so tekmo oddelali korektno, Jasmin je imel najlepši dres vseh časov, fante pa je treba pohvalit za borbo in garanje. Le ne vem, ali za Maribor ne veljajo tri menjave in predvsem…pred določenim časom.
Hudo je recimo bilo na drugi strani, ko je bil igralec menjan, ko je že nekoga menjal. Ja, mi ne rabimo cirkusa…ker klovnov kar ne sfali.
A Stožice so se tokrat izkazale za krasne gostitelje. Sicer se morajo od drugih še veliko naučiti, a videti je bilo bolje.
Prijateljev sem našla kar nekaj, in predvsem smo bili vsi enotni…27.maja bo velika čaga.
Veselim se krasnega popoldneva.
Preden končam…dve čestitki. Aljaž in Gregor, ki sta v zadnjem tednu praznovala rojstna dneva. Eden je postal prvak z B ekipo, drugo je slavil na dan derbija. Vse najboljše, fanta! Ostanita sončka.
Konec namenjam njej. Vedela je, da bo njen sin privekal na svet preden bo slavje na južni ploščadi. A je fantek rekel, da bo prišel še pred zadnjim derbijem. Je fajter in njegovi prvi dnevi so težji, kot bi si želeli, a je dečko reko, da bo v življenju borec in garač do konca.
Dobili smo novega člana vijol’čne familije. Gabriel Marcos. Njegova mama Katja in oče Dejan sta zagotovo starša, ki te dni potrebujeta veliko ljubezni, moči in energije, da jima bo lažje. Tukaj smo, iskreno čestitamo in želimo vse najboljše! Hvala, ker ste. Vse dobro vsem skupaj. Iz srca vas imam vse skupaj rada. :*
Bila je krasna sobota. Hvala, ker sem jo lahko delila z vami. Sicer tečna, z buško na glavi, sama sebi odveč. A deklina, ki je prišla na tekmo. Ne na derbi, ampak na tekmo svojega najljubšega kluba na svetu. Na katerega je tak zelo ponosna in se veseli naslednjega dvoboja z vrtnicami.
Špela in Anita pa…hvala za presenečenje! Utrinki vijolice so dobili svojo majčko in šalčko. Ful ponosna. Hvala iz srca. Mislim, da bom zjutraj šla še enkrat pogledat, če nisem tega sanjala.
Tako, preden bo blog zunaj bo 1.30.
Želim vam krasne praznike. Objemite tiste, ki jih imate najraje.
Lepo je, ker vas imam.
Rada vas ima.
Mojči s televizije.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić