Prigarane zmage so res sladke zmage. Prinašajo toliko več. Čutiš toliko več.
Hvaležnost nima meje. Srečen si.
V življenju ni nič samo po sebi umevno in v življenju je vsak korak lahko tako težek. Vsaka pot posebna. Vsak dotik tako močan.
Včeraj smo v Domžalah imeli vse. Uvod. Dramo. Še več drame. In zaključek.
Imeli smo fuzbal. Imeli smo meglo. Meli smo krasne Viole, ki so navijale celo tekmo. Imeli smo veselje. Imeli smo jezo. Meli smo smeh. Meli smo stavek »daj idi že enkrat not.«
Mela sem tudi stavek »premaknimo gol.« In imamo jo. Zmago.
In imeli smo dva golmana. In Nachota.
Zanimiv konec popoldneva al večera (kakorkoli je že prav ob pol šestih po zimski uri) je prinesel prvi gol domačinom in naše zelo zasluženo izenačenje ob polčasu. Marcel je vsekal od tak daleč, da nobenemu ni bilo nič jasno in trofo tako nori gol, da ga bo lahko še leta in leta kazal s ponosom in izjemno natančnostjo.
Drugi polčas je Soudani hitro pokazal kje nam je mesto in pol se je začelo.
No, sploh nikamor ni šlo. Ko smo izgubljali so minute odletele, ko smo zmagovali, pa sploh niso letele. Kaj, še pozabile so letet.
In ko smo že mislili, so si zmislili in premislili. Penala ni bilo.
Zmaga pa je bila. Čudovita, naša in predvsem od prvega do zadnjega, poškodovanega in še onega doma. Vseh.
Hladen večer, kot se za Domžale spodobi, je postal topel šele nekaj kilometrov pred domom.
Upam, da je vse vredu z ljudmi udeleženimi v prometni nesreči, ki se je zgodila naprej od Lukovice in smo imeli malo podaljšano pot, ki ni bistvena, ker so bistvena samo življenja ljudi in živali.
Naj bo življenje mir, ljubezen in spoštovanje.
In ko zapiha veter v dežju se primite še močneje. Stopite počasneje.
In pošljite poljub v nebo.
Vredu bo. Prej ni konec.
S hvaležnostjo nasmeha.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić