Duši pihajoč pogled

Ogledalo nas samih so naša dejanja. Lahko se pretvarjamo da smo nekaj, kar nismo, lahko se trudimo, da bi postali nekdo drug, ampak dokler v srcu in duši ne želimo spremembe, se ta zagotovo ne bo zgodila.
Pred skoraj štirimi leti se je začela moja velika sprememba. Zgodila se je čisto spontano in trajala bi naj teden dni. Ko zdaj pogledam vse te kilometre v vseh vremenskih razmerah mi je jasno, da smo ljudje lahko še tako leni, počasni in negotovi, a ko se odločimo da se bomo spremenili, se bomo. Predvsem pa to storimo takrat, ko si to sami želimo in ni to volja nekoga drugega.

Danes je bila tekma, kjer je zmagal predvsem fuzbal tistih, ki so jih že davno odpisali. In tistih, ki so jih odpisali, ker še sploh niso mogli bit odpisani, ker niso nikjer sploh obstajali.

Današnja tekma v krasni kulisi Ljudskega vrta proti prijateljem iz Kopra je pokazala kaj pomeni, ko se odločiš, da še nisi rekel ne prve in ne zadnje besede.

Ne samo Jojo in Maks, vsi, ki so stopili na zelenico so pokazali, da jih verjetno besede ljudi prej podžgejo, kot potrejo.

Saj ne rabiš dat gola, da si dober ne? Saj ne rabiš dobit kartona, da si borec, ali? Saj ni treba rečt, da ni bilo, če je bilo ne? In lepo je, če si fer in če si pošten. V resnici to velja za vse.

Jaz imam tak mali prag tega, da poslušam kar v resnici nočem slišat. In dolgo sem zdržala.

Kulisa stadiona, ki vedno privabi toliko ljudi. Tak lep sonček. Toliko enega veselja v luftu. Toliko smeha. Res. Hvala. Za vse gole, za vse šanse, za vso borbo. Željo.

Hvala, ker imamo tako krasno ekipo. Hvala, ker se lahko učimo nova imena. Hvala, ker lahko ploskamo starim, da se vračajo. Hvala, ker vam je mar. Hvala, ker vztrajate do konca.

In predvsem hvala vsem tistim, ki vidite skozi prava očala. Ki vidite skozi resnico. Ki tu pa tam sprejmete stvari, ki so in ne takšne, kot bi morale bit. Hvala, ker ste v svetu mask le resničen pogled na svet.

Po tekmi sem še enkrat znova spoznala sodoben svet, ki mu ne pripadam. In zanj sem hvaležna. Ker se jaz takšnega nisem učila.

A lepo je bilo videt nasmejane obraze. In ko smo pozdravili še Mateja, smo lahko odšli. Domov. Od doma.
En krog okoli stadiona bi, sem ga prosila. Čeprav sem ga danes že obhodila peš. A ko sije v vsej tej svoji lepoti, me vedno znova očara kot prvič.

V srcu ste mi. Ker čutite. Ker ste srčni. Ker imate v rokavu vedno nekaj sonca za deževne dni.

Učitelji življenja smo mi sami. Sprejmimo, da za ene stvari potrebujemo več časa. Da mogoče oni špehec nikoli ne bo izginil in da včasih prebolevanje pač ne mine, ker si iskreno občudoval in ljubil.

Naj bo to moje opravičilo, ker včasih zgubil pogum in kontrolo in ker si včasih pač želim samo več strpnosti v svetu, ki vedno ne vidi dobro. Da težko prenašam krivico in jo poslušam, pa tak vedo vsi, ki so kdaj sedeli v moji bližini.

Srce mi poje od sreče, ker jezike zapirajo tisti, ki so o sebi na spletu prebrali največ slabega. Ponosna sem, da se dvigujejo vsi padajoči in da predvsem me veseli dejstvo, da se zmore človek, ki pride na dno tako neizmerno dvigniti vse nad vsem in postati nov in še boljši človek.

Ta tekma je bila za mene velika inspiracija.

Hvala Maks. Poznam vsaj enega, ki potrebuje tvoje šolanje. Predvsem takrat, ko zabiješ fantastičen gol. In to nekomu, ki je bil, je in bo tvoje življenje za zmeraj. Hvala. To me je ganilo skoraj bolj kot knjiga, ki jo berem.

S poklonom navijačice.

Leta so samo številka. In garanje samo volja.

Ker vem, da z mano tolče po tipkah, ker je pač zabavno.

MalaMo. :*