24.11. je poseben dan.
Ne samo, ker sem diplomirala pred 12 leti na ta dan, ampak še iz kup drugih razlogov.
In eden od njih je ta, da sem obiskala mojo Srednjo ekonomsko šolo.
Nazadnje sem bila na tem koncertu leta 1999, mogoče 1998, niti ne vem točno kdaj smo ga imeli. Pa v naših časih sta bila dva. Na šoli nas je bilo toliko, da nas niso mogli spravit na en koncert. Tako da so dopoldanci imeli svoje, popoldanci pa tudi svojega.
V mojih časih je bilo vse drugače, pa vendarle kar nekaj zelo podobnih stvari najdem ko naredim primerjavo.
Ga. Bezjak, ki je bila tudi danes na koncertu, je bila organizatorka v mojih časih. Zbirali smo tudi za OŠ Gustav Šilih in podobne organizacije, ki so potrebovale našo pomoč. Žal bi morala pobrskat po starih dnevnikih, če bi želela povedati natančno kje, kaj vse smo počeli in komu darovali. Najbolj se spomnim Dupleške mornarice, pa naše Tine, ki je plesala in gospe Dunje, ki je vsako leto kaj zapela.
Uf, naši koncerti.
Ta je bil v osnovi res drugačen.
Bili so učenci iz različnih osnovnih šol, tudi glasbene, pa Markotovi prijatelji iz Žalca in seveda dijaki srednje šole.
Kaj reči kot…minilo je.
Namen je bil dober in naj takšen tudi ostane.
Hudo mi je bilo za nastopajoče, ki so se borili s slabo delujočo tehniko, ena punca pa pesmi sploh ni zapela, ker njenega komada sploh ni bilo. Še več. Dobesedno odfrčala je z odra, ker so pod njo že čakali plesalci. Pa vendar…namen je bil dober, nastopajoči pa so res dali vse od sebe.
Tehniki so bili na pol, scena je bila videt čudovita.
Dijaki in publika pa se nista kaj dosti spremenila.
Kulture je manjkalo, publika je kar zginjala. Eni so prihajali in odhajali. Kot da bi pozabili, da so prišli na kulturno prireditev in ne na fuzbal.
In vendar je v vsem tem koncertu, ki bi se morda lahko končal že prej, saj sem se resno bala za to (novo) telovadnico, da ne bi šla v luft, bilo nekaj dobrega.
Naš Marko Soršak. Njegov projekt »20 za 20« podpiram že od začetka in vedno znova sem ga zelo vesela. In tudi danes je vidno ganjen govoril o svojih začetkih.
Uf, o njem bi tudi lahko napisala vse živo iz srednje šole, najinih študijskih podvigih, a bom svoje dogodivščine mladostniških klopi pustila za seboj in rekla »Hvala Marko.«
Po prireditvi sem počvekala z gospo ravnateljico in nekaterimi učitelji. Pa seveda Markotom. O njegovih 33 obdarjenih šolah in vseh tistih, ki še prihajajo. Rad bi namreč obdaril vse osnovne šole v Mariboru.
Na koncu smo naredili še en selfie. Na najini šoli, kjer smo začeli bit ljudje.
Še vedno moja najljubša, še vedno dobrodelna, še vedno delovna.
Le dijakov ni več toliko kot nekoč.
Kronično primanjkuje energije.
Punci, ki sta peli »Svet je tvoj,« sta stali ob stolih. Nobene koreografije, nobene energije. In pol so nekoč rekli Dupleški, da kaj nastopa na koncertih. Danes bi bilo super, da bi kakšno zapeli na stare čase.
In ja, generalno je bilo lepo.
Čeprav sem pogrešala toliko, a konec koncev to vseeno ni bil moj namen.
Moj namen je bil dobrodelen in dobrodelen bo tudi ostal.
Pa sem se poslovila od učiteljev, teh velikih modrih vrat, ki sem jih vsa leta tako zelo rada odpirala. Čeprav težja od bremena najstnika in težja od prihodnosti, ki je bila za vrati.
In hvala ga. prof. Jasmina, ker sem vas ujela na vratih in ste mi zaupali, da tu pa tam kakšnega preberete. Si štejem v veliko čast. Zaradi vas mi je »Nepoznavanje prava škoduje,« ostalo v možganih zmeraj, ko sem kje kaj kiksnila.
In tako sva rekla adijo do prihodnjič. Ko upam, da bova pomagala tudi midva.
In preden končam…saj veste. Ko pride kakšna nova vijolica, ne grem mimo, da je ne bi omenila. Dobrodošel Emanuel David Mohorič. Uf, pojma nimaš med kake nore ludi si prišo in kak fajn ti bo. Obljubim, da ti nikoli nič ne bo manjkalo.
Se beremo kmalu…če ne prej, po tekmi s Krškim.
Bodite sonce koga, ki ga ne vidi na koncu tunela.
Rada vas ima.
Obraz sosednje ulice.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić