Dragi sinovi burje, pozdravčki od hčere Pohorja.
Hvala za čudovit sprejem. Hvala za res krasno srečanje. Hvala za vso vašo neizmerno prijaznost, spoštovanje. Hvala za vse vaše krasne besede. Hvala za dobrodošlico, ki bi jo želeli vsepovsod. Hvala, ker sta nam tako srčno odprli vrata vašega stadiona in nam pokazali, da spadate med najboljše v državi.
S krasno in prijazno organizacijo, prečudovito kuliso in skromnostjo na vseh področjih, ste nas sprejeli med svoje in z veseljem smo prisluhnili vsemu, kar ste pripravili.
Na srečanju, kjer me ni odpihnilo, a so rokavice še kako prav prišle, fotoaparat pa sem večino tekme vseeno raje držala v rokah. No, nahrbtnik pa na hrbtu.
4 goli. Dvakrat po dva na polčas. En celo v zadnji sekundi srečanja. In to za domačine.
Naše tri podpisujejo Marko, Marin in še Haris, igralec Primorja, ki se mu je ponesrečil avtogol.
Tekma, kjer je bilo navijaško zelo polno emocij, tudi pretiranih »folklora« komadov, a tudi raznovrstnih napevov, ki so me na trenutke prav nasmejali. Čeprav bi verjetno morala bit jezna. Pa nisem mogla bit. Včasih za odraslost preprosto moraš odrasti.
Sončen dan od katerega se je burja na koncu vendarle poslovila, se je končal s čudovitimi primorskimi prijatelji in novimi, ki smo jih spoznali na srečanju.
Ker smo zgodaj šli na pot je bila seveda prva misel kam gremo po koncu tekme. In na tekmi sva zagledala plakat za Picerijo »Na placu« in ko sva vprašala kako je tam, so povedali, da je vredno poskusit.
In bilo je fantastično. Čeprav oba vijol’čna, sva bila res lepo sprejeta in hvaležna gospe, da naju je sprejela tako odprtih rok in nama zaželela še varno pot domov.
Hvala in priporočam vsem, ki vas pot vodila v Vipavo. Pa še okolica je tako krasna, da boste uživali v ogledu na poti do tja.
In tako se je končal tretji krog pokala, ki nas je pripeljal med najboljših 16.
Hvala za čudovito srečanje, hvala za lep popoldan, hvala, ker je fajn gledat tako krasno srečanje.
Gostovanje, kot bi si ga želela zmeraj. Vsepovsod. Zmeraj. Zaradi mene lahko zmeraj piha burja. Ker prijaznosti nič ne more zamenjati.
Na snidenju v zaostalem krogu pri gostiteljih v prestolnici Prekmurja.
Ko se vozim domov, se spomnim nanj. Včasih je lažje, včasih je težje. A zmeraj v srcu.
S hvaležnostjo. Nasmehom.
Hčera Pohorja.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić