Nogomet res piše zanimive zgodbe. To, da bo blog končan krepko po 2h zjutraj ni krivo pivo, ki ga je spet moč dobit na stadionu. Ne nogometaš, ki bi ga čakali dolgo v noč.
Niti kak nepredviden podaljšek ali kaj presenetljivo drugačnega.
Ne, preprosto nismo znali domov. Samo počakali smo nogometaše za začetek. Pa nas je bilo vedno več in več. Pozdravili čudovite punce, ki upam in sem prepričana, da varujejo tiste, ki našemu mestu dajejo smisel.
Otroški smeh in veselje je bilo najlepši zvok daleč naokoli.
Pol pa smo se malo sprehodili. Nekaj pojedli. Malo posedeli. Spet hodili. In veliko govorili. In ja, pot domov je naenkrat postala dolga. Zelo dolga. A srečna. Osem vijol’čnih navijačev je preživelo prekrasen preostanek čudovitega večera.
Maribor je premagal Rudar. To že veste. Da je edini gol dal Blaž Vrhovec, povem za tiste, ki ste to res zgrešili.
Veste tudi to, da je bil en Marcos Tavares na igrišču, drugi pa ob igrišču? 😉
Mogoče ne veste, da so za Rudar igrali številni igralci, ki jih imamo radi, ker so nekoč bili naši. In bodo vedno naši. Čudoviti fantje, ki zdaj ustvarjajo drugačne zgodbe.
Tudi naš Matej, ki je minuli večer prej samo en gol in smo ga zmeraj vedno še posebej veseli.
O tekmi kaj pretirano ni za povedat.
Dva polčasa. Dve zgodbi. In predvsem akcije, ki jih bomo radi še pogledali.
In seveda…pohvale fantom za borbo in garanje.
Vesela sem, da se zmagovalni niz zmaguje, da eni prihajajo v ospredje in predvsem da fantje izredno sodelujejo.
O sodnikih ni vredno zgubljat besede, je pa zanimivo, da en res ni vedel kaj si naj počne s tisto zastavico in v katero smer jo naj usmeri. Verjetnost, da jo usmeri v pravo smer je bila približno enako možna kot moja dobitna stava za zaboj na strani pivovarne Laško.
Ampak zmagali smo, fante je treba vzpodbujat, jim dajat energijo in predvsem je treba v njih verjet. To, da se je žvižgalo še kapetanu…tudi to smo dočakali. Neverjetno kaj vse še nas čaka.
Moj blog je zmeraj znal in zmeraj bo hvalil tiste, ki si zaslužijo posebno pohvalo.
Ko je bil menjan, sem vstala. Ne vstanem zmeraj in ne vstanem za vse. Ampak Damjan je danes še enkrat dokazal kakšen igralec je. Kako se vrača, kako gara, kako ga je vsepovsod polno in kako se bori za vsako žogo. In predvsem ga je zmeraj fajn poslušat, kako iskreno govori o svojih ciljih. Obožujem ljudi, ki si želijo več in več in so za to pripravljeni garat in dajat vse od sebe.
Iskreno že od nekdaj spoštujem športnike, ki se odrekajo za vse svoje cilje in dajejo pol življenja za to, da uresničijo svoje sanje. Jemljem kot vzor vse te fante, ki toliko dajejo za samo en cilj.
Vsi se nama smejijo, ko govoriva da gremo v ligo prvakov in da zagotovo ne bova razočarana, če se to ne zgodi. Verjameva pa in prepričana, da bodo fantje vse dali od sebe. Ker jim je videt v očeh kako zelo si to želijo, kako se odrekajo, kako igrajo tudi s šivi in bolečinami.
Tekma s Knapi je še ena v nizu tistih, ki so dokaz, da je videt toliko želje in energije.
Ne, ne bom več brala negativcev, favšijekov. Tistih, ki nas ne razumejo. Niti ne tistih, ki me gledajo čudno, ker ob dveh zjutraj pišem bloge. Ponosna sem na vse tiste, ki jih radi berejo. Da mi prijatelj pošlje sporočilo, da se vedno znova veseli, da sliši mojo zgodbo o tekmi. Pa na koncu je zmeraj tekma o prijateljih.
Ki so se našli na tribuni, da debatirajo o knjigah, ali pa samo o tem kako se življenje včasih obrne drugače kot si želiš, ker si bil še enkrat iskren s svetom.
Ljudski vrt je moj dom. Srečna sem. Ljudje so prijazni, delovni in predvsem resnično predani svojemu delu. Je kraj, kjer držimo skupaj, ko so vsi proti nam in predvsem smo za to tukaj, da verjamemo v fante tudi ko že oni pozabijo kako dobri so v resnici.
In če pridete, da sodite…ste zagotovo pozabili kdo ste vi sami.
Dragi prijatelji, hvala, ker ste. Bil je še en večer, ki ga bom nekega dne opisala v svoji knjigi o fuzbalu. Ne, še zmeraj si to neizmerno želim.
Ampak saj veste…na koncu se vse zgodi točno tako kot se mora in s točno določenim razlogom.
Bodimo potrpežljivi in pokažimo da smo bolj kot drugi…spoštljivi.
Rada vas ima.
Tista, s svojo majčko.
Cmoka.
MalaMo :*
Foto: Dejan Laketić