Ko je Rogoza Limbuš, je v resnici lažje. Par minut z avtom. In že sem tam.
Znani glas iz avta in greva na tekmo. Smejem se, še preden pridem do vhoda. Pojma nimam kam moram it. Priimku primerno se posipam s pepelom. Prvič sem tukaj. Priznam. Drugi znani glas mi pove kam in prvo preden grem na tribuno se zaljubim v psa. Normalno. Zato celo tekmo sedim pred njim. Normalno drugič. Kaj češ lepšega od navijača, ki je edini, ki lahko piska faul in zrihta da izgine žoga brez da bi bil za to kaznovan. In tega ne stori.
A naj bo dovolj z malo heca. Ker heca pol ni bilo. Vijol’čni ta mladi so prejeli dva gola v prvem polčasu in nogomet je bil res danes kot vreme. In pol se zgodijo menjave, drugi polčas. In druga violina. Ali viola. Kakorkoli boste pogledali.
Fantje začnejo igrat na prave strune. Pozno, pa vendarle…ne prepozno. Gospa mama na desni ima računico, da je še dovolj časa za zmago. Predlagam ji, da bi mogoče malo uro nekak nazaj premaknili, da imamo še par minut več, da do zmage pride.
Anej. Prvi gol na drugi strani igrišča.
Marcos. Drugi gol spet tam neki doli.
In pol je Tine tak vsekal, kaj si ti ja nor. To je bil gol, ki bi ga moral videt svet.
Od kod in kak ne vem, je komu je sploh jasno. Ampak to je bilo vse tako hitro. V minuti se je tekma obrnila in obrnile so se vse glave in zmaga je ostala doma.
In kaj smo si na koncu želeli? Ja, da bi uro premaknili naprej. Ker seveda pa zadnje sekunde nikamor niso minile.
Fantastičen drugi polčas, magija, ki smo si jo res samo želeli.
Gospe mami sem predlagala, da jutri piše loto, obogateli bomo pa vsi. To je bila drzna, iskrena in zelo čudovita napoved, ki se je uresničila.
Na tribuni je bilo napeto samo zadnjih par minut, drugače pa res mirno in zelo fer srečanje. Polno smeha in dobre volje. Pa pasjih poljubčkov. Kak pa to polepša dan.
Kot super družba, veliko smeha, stari prijatelji, novi znanci.
Kak je prijetno ko pridem na te tekme in se počutim tako zelo domače.
Hvala vsem, ker je vedno lepo.
In ta zmaga…uf, noro. Nimam besed.
Konec bo, ko bo Tine tako rekel, ali?
Fantje, pogumno v nove zmage. In kmalu na snidenje.
Rada pridem. Rada bi še več. In upam, da tudi rata.
V ponos ste nam. Zmeraj.
Z nasmehom čuta, ki se čuti.
Lasje v vetru in gasa.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić