Po dolgem času se Mo spet nasmehne. Iz globin srca. Zanj. Ki je z mano preživel toliko zmag in porazov, videl solze, ki jih nihče ni videl, me videl plesati, kot me ni nihče.
Bil z mano ob mojih največjih ranah in me čudno gledal ob največjih krikih sreče.
Naj te zmage, ki jo je prineslo čudovito sončno vreme, nič ne skali. Ampak čisto nič. Ker preprosto so si naši fantje z borbo, željo in energijo to zmago zaslužili.
Čeprav so ga dobili, so Marko, Sven in Erico zadeli za zmago, ki smo jo tako zelo želeli, potrebovali, se je veselili in upali zanjo.
Težka tekma, vedno neugoden nasprotnik in borba za vsako žogo. Rahla neučakanost in kup priložnosti, ki so prinesle tekmo, kot smo jo lahko videli.
Čeprav so bili eni prepočasni. Baje. Čeprav če kupiš karto, lahko rečeš kar ti pride na pamet. Baje. Čeprav pomaga, če si prej na zagovoru. Baje. In čeprav se nima smisla prerekati z ljudmi, ki tako ali tako vedo vse. Baje.
Zato ploskam fantom, vsem, ki ste vzpodbujali, peli, navijali, ploskali. Predvsem pa verjeli.
Ker to po prvem polčasu tak al tak ni bilo ničemer podobno. Saj fuzbal je res strast. Samo neko spoštovanje pa dostojanstvo pa si le prišparaj za tiste kocke na severu pa jugu, ko jih moramo tak šparat in se ne sme po njih vozit ne.
Ker življenje je vendarle trenutek. Da je na koncu tekme vsak lahko odšel zdrav. Da je lahko pomahal, se veselil z nami, se nam nasmehnil. Da smo se znova lahko malo pošalili. Si povedali kaj lepega.
Kako lep občutek je to bil…
Po tekmi je lažje, ko smo skupaj in je atmosfera spet par kategorij bolj vesela. Srce bolj polno. Duša pomirjena.
Čeprav mi nikoli ne rata popolnoma se izognit nergačem, se bom še zmeraj trudila, da jih ne bom razumela. Ampak da se mi bodo približali s svojim razmišljanjem na minimum.
Ki pa ga je danes zagotovo z odliko imelo sodstvo tekme, ki je pokazalo, da se tekmo da odsodit korektno, pošteno, predvsem pa z občutkom.
Ni kaj, lahko še kdaj. Saj gre, pa tu je dokaz, da se res da.
Ob prijetnem druženju, krasnimi prijatelji pred, med in po tekmi je bil četrtkov konec dneva res za mojo te dni še zmeraj zelo žalostno dušo.
Hvala vsem, ki mi prinašate sonce.
Hvala fantje vijol’čne barve. Hvala vsi, ki ste in ne obsojate.
Želim vam zdravja, osebne sreče in predvsem kupe varnih poti. Kjerkoli vas že vaša duša vodi.
Z nasmehom zanj. Ker vem, da pazi na mene.
Ona, ki te fore s karto 14 let kasneje še vedno ne razume.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić