Vsaka je posebna. Vsaka je drugačna. Vsak korak si probam čim bolj zapomnit. Vsaka beseda, ki ostaja nekje v zgodovini.
Maska. Temperatura. Stopnice. Meni ljub sedež. Začnimo.
Spet tisti trenutek…kje začeti, kje končati, kaj vse doživeti, da ne pozabiti?
Tekma se takoj začne na sredini igrišča, naj se generalka začne.
V gosteh pa ekipa, ki jo pogrešamo v prvi ligi. Nafta.
Najprej Luka, potem so izenačili naši gosti, prvi polčas je bil še izenačen, potem pa se je začelo in se ni končalo.
Žan, Aljoša, Ilija in kdaj je konec (??) … ko kapetan Marcos tak reče.
Prijetno srečanje, ogromno energije, borba z obeh strani. Krasno srečanje.
Lepo je bilo prit domov. Vedno znova me navduši vsak kotiček, vsak prehojen korak. Vsaka točka.
Potem pa še tista moja beseda…nekaj minut pred koncem srečanja. Ki je postala cela debata. Uf, koliko se človek nauči samo v par minutah. Koliko strasti lahko sliši v besedah ljudi. Kako izjemno je, ko vidiš kako ljudje obožujejo nogomet.
In kako se jim zasvetijo oči, ko zagledajo nekoga, ki ga niso pričakovali, ki so ga toliko let občudovali, ki so vedno upali, da ga bodo nekega dne srečali in mu lahko dali roko. Zato res upam, da se izpolnila ta dolgoletna želja.
Ker če kaj, vem kaj pomeni nekoga iskreno občudovati, če kaj vem, vem kako je izjemno objeti nekoga, ki ga imaš v srcu in če kaj vem, kako pomembna je tista fotografija, tista beseda, tista sreča. Vidiš jo v očeh ljudi, vidiš ko govorijo s strastjo.
Čeprav imajo na obrazu masko, a če me je kaj naučil minuli večer, me je naučil, da smo na koncu vsi na istem morju. Vsak na svoji ladji. Vsak plujemo vsak v svojo smer, ki pa je na koncu vendarle ista. Z isto željo. Ljubiti nogomet.
Danes sem za eno izjemno izkušnjo bogatejša. Danes se mi je zdelo, da sem samo z nekaj besedami nekomu polepšala dan. In mogoče skrila enega malega junaka.
A so se zasvetile uči tudi meni. Vijol’čna kri. Hvala, ker nas spremljate, nas podpirate in jo cenite po celi Sloveniji.
Kako lepo je, ko stopimo skupaj. Samo tako bomo premikali gore. In samo tako bomo lahko prijatelji. Za zmeraj.
Kot bo zmeraj tisti zlati fant, ko ga zagledam skozi šipo in tolčem po njej kot zmešana…pa si mislim…kak boš te ti mene ču, če še sama sebe ne čujem. A očitno nekaj delam prav…hvala…ne bom pozabila.
In preden končam…Smiljan…minilo je osem let…počivaj v miru. Vedno boš eden od nas.
Hvala za čudovit konec popoldneva…res je bilo nepozabno.
Življenje so utrinki. Življenje so zgodbe, ki jih pišemo. Moj pisalni stroj v glavi dela v eno. Upam, da bom lahko to mojo dolgo in veliko zgodbo nekega dne spravila tudi na papir.
Vedno mi je v čast ko lahko nekomu naredim razliko. In kako hvaležna sem, ko jo nekdo naredi za mene.
Kako izjemno je biti navijačica NK Maribora.
Pomlad, nove tekme…veselim se in verjamem. Kaj verjamem, prepričana sem, da pride maja kanta domov.
Ko včasih sfali motivacije za nov dan ne pozabite…ne gre zmeraj lepo, vedno so padci, včasih vseka po zdravju, včasih nič ne štima…ampak vse bo še dobro. Prej ni konec.
Pazite nase, mejte radi predvsem sebe dovolj in uživajte vsak nov dan. In ja, da se kmalu spet kje srečamo. Tudi če vam ne smem stisniti roke ali vas objeti…hvala, ker ste.
Rada vas ima.
Ponosna zmeraj.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić