Če imaš hitro prevoz na tekmo, prehitiš vse. Še sebe praktično.
Samo hitro se začnemo zbirat stari obrazi, nove teme, večna vprašanja in odgovori, ki jih ni.
Pohitim na vzhodno ploščad. Tam jih bom vse srečala. Ker lovit koga po severu in jugu res nima smisla.
Ker smo vsak na svoji strani. In potem trčimo v val navijaškega vzdušja.
Pa še Uroš prinese malo Mojco iz Izole. Ki je bila danes na Tadejevem sedežu. Bolj mirna kot jaz. Bolj potrpežljiva kot jaz. In predvsem bolj strpna.
Kaka drama. Sem lahko dramatična? Ker jaz sem pričakovala tako na »izi« tekmo, čeprav bolj se menda ja ne bi mogla zmotit.
Spermiji, davno preživelih časov in kape davno preživelih cepilcev so danes pokazali, da se zmeraj znova lahko zgodi presežek.
Žališ svoje. Učiš svoje. Pametuješ svojim.
Slabo privoščiš tujim. Slabo privoščiš tudi svojim.
Objektivnosti ni. Um je zamegljen. Mojca pa je zaprla oči in vmes povzdignila glas. Da sem ostala na stolu samo hvala Anita. To danes je bilo za tanki led, ki se ne more primerjat z najhujšo zimo na Piramidi, ko sem padla, da sem videla vse zvezde.
To je bila tekma, ko sem se spraševala večkrat »kaj te spet to je,« in to v vse možne smeri.
Ne bom o sodnikih. Nima smisla to lajnat. Kot da moram govorit o tem kak je hin stadion. Kot da na občini sploh ne vedo kaj pušča, kje voda teče in kje kaj ne dela. Zato, ne.
Hvala za tri pike, hvala Jugi za obrambo obramb, hvala za razburljivo srečanje. Hvala, ker sploh ne vem koliko je bilo podaljška v drugem polčasu. Hvala za vse grde besede, ki sem jih slišala. Hvala za nešportne poteze tribune in hvala, ker sem na koncu dneva lahko objela vse te moje zlate otrokece. Rastejo.
Pa še vedno so me tako zelo veseli. Tako zelo lepo je, ker sem z njimi. Napolnijo mojo dušo s srčnostjo in radostjo. Prihajajo iz vseh vetrov, pa vendar nikoli ne pozabijo mojega imena in mi podarjajo delčke svojih prelepih srčkov, ki ostajajo z mano tudi ko noč zamenja dan.
Po tekmi, ko se vse umiri, žvižgi utihnejo, tribuna se sprazni in ostanemo še samo stari prijatelji, je občutek, kot da se je za par sekund svet ustavil. Poslovim se od meni ljube tribune. Pozdravček sem prekrasnim ljudem na severu, nogometašem, in mojim vsem ljubim.
Spoznam čudovite nove obraze, ki kažejo, da se pri nas počutijo dobro. Hvala in dobrodošli. Obljubimo, da vam bo z nami zmeraj lepo.
In ko ata podpisuje in se fotografira…ju prosim, če prideta do ograje. Ariela in Hadassa. Toliko let smo že skupaj. A eno je ostalo. Njuna prelepa lepota. Čisto srce. Prekrasna duša. Lepo je, da vaju imam.
In tako odhajajo vsi počasi proti domu, pozdravimo še Kapetana in odidemo vsak svojo pot.
Bilo je res vroče, zahtevno in na koncu tudi zabavno.
Hvala vsem, ki smo vas srečali na poti. Hvala za čudovite pozdrave, lepe misli. Hvala, ker ste z nami. Vijol’čna kri za vse ljudi, 4. in 5. september. Torej jutri 21 dni. In to že dvanajsta (12!!!) izvedba. Se kdo spomni kak je bilo na drugi, torej moji prvi? Kmalu bo deset let. Se spomnim, da so rekli, pa se vidimo drugo leto. In zdaj je tako minilo že deset.
Ponosna sem na vse vas, ki mi pomagate, da je vsako leto res tako čudovito in tako uspešno. Za vas je vedno znova vredno dati res vse in še več od sebe. Rešujemo življenja in z nami bo marsikdo lahko živel in srečna sem, da je tako.
Vi ste moje darilo svetu. Najlepše darilo.
Z nasmehom. Ker nam je na koncu vendarle uspelo.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić