Select Page

Leto dni nazaj ob takem času sem se borila sama s seboj. Za menoj je bila operacija. Ležala sem v bolnici in takrat so mi povedali, da naj se sprijaznim, da dva dni kasneje ne bom mogla na tekmo. Domžale so prišle k nam domov. Spomnim se, da sem se popoldan dva dni po operaciji pripeljala iz bolnice in pogledala na stadion.

Kak težko je bilo sploh prit do postelje. Kaj šele, da bi si lahko ogledala tekmo v živo. Priznala sem »poraz« in si dopovedovala da je vse z razlogom in da se mi bo nekega dne to le vrnilo. Se mi je.

Danes, dva dni manj kot eno leto od tiste tekme, sem se, zdrava in nasmejana, z masko na obrazu in vrečko »za zimo« odpravila na stadion. Kaki prijeten občutek, ko veš kaj vse je za tabo in kako nori občutek je, da si lahko zraven. Hvaležna. V eno hvaležna.

Počakam, da lahko grem na tribuno. Sedem na meni ljubi stol. Danes imam fajn družbo in čas tak hitro gre. Sploh po prvem golu gostov, ki danes slavijo 100 let in jim želimo iz srca vse najboljše in najlepše.

Naše klubsko darilo me je navdušilo in njihovim mladim talentom želimo, da bi uspeli v vseh oblikah najboljšega nogometaša.

Polčas. Kam gre cajt in kaj ga ne bi malo ustavili, da končno zabijemo in obrnemo vse skupaj?

Navijam na rezultat, ki sem ga gledala doma tistega 9. novembra 2019.
Rudi. Noro, gremo naprej. Imamo to!

Jan. Preobračamo rezultat. Telefon že vibrira. Mamo to!

Hitro je rezultat poravnan. In potem še zvišan. Na 3. za goste.

Špiro in Aljoša. Za 3 in 4.

Kakšen rezultat. Kakšna tekma. Kakšna energija. Ni predaje in glas, ki verjame do konca.

Blesavo, to je tak blesavo! Ne morem verjet. Seveda, ura ne mine. Kak bi. Če vodimo. Kak bi, če imamo še par trenutkov in ko glavni sodnik zapiska konec, spustim zvok, ki se mi zdi, da ne prihaja od mene. Jaz sem tak srečen človek. Jaz sem tak vesel človek. Jaz sploh ne dojamem.

Rada imam te pubece. Vsako piko, vsako šanso, vse jim privoščim, da pokažejo kaki geniji so! Ta ekipa ima moč. Ta ekipa ima nekaj več. Ta ekipa je naša. In ta ekipa ima željo.

Mogoče bomo čez par let debatirali o tej tekmi…saj veš…se spomniš…
Ampak spomnili se bomo trenutkov, ko smo verjeli do konca. Ko smo skupaj držali. Ko smo skupaj bili za to, da zmagamo. Da gremo na vrh lestvice.

Da verjamemo, da po vseh težavah pride sonček. Da Nemanja pride nazaj še boljši in še večji. Da si fantje odpočijejo in potem gasa. Po naslov. Jesenski, zimski, kaki hočete. Samo da po 36. krogu doma proti Muri dvignemo pokal in ga prinesemo nazaj domov. Kamor spada. Kjer mu je mesto.

Včasih si vzamem par minut za komentarje. Dostikrat od teh komentatorjev pogledam fotografije. Dovolj mi je profilna. Ne rabim ničesar več.

Nasmejem se. Le čevlje sodi naj kopitar.

Jaz pa svoje čevlje po tekmi premaknem na sever. Maham, pozdravljam, kakšno rečem. In ga dočakam. Pozno je. A vredno je. Vsake sekunde. Vsakega trenutka.

Po hoji ga prepoznam. Reflektorji so se ugasnili. Ograje so pospravljene, sodniki so odšli. Kapetan, današnji kapetan pa je mož besede. Nikoli nisem dvomila. Izjemen človek, ta naš Miki. Ta naš sonček, ta naš zlati ata, ta naš zlati igralec. Kak rad ima toti Maribor. Kak iskren in srčen človek. Čas ni naš zaveznik, a saj ni važno. Že zamujamo, a čas, ki ga preživimo z izjemnimi ljudmi, je poseben čas. In to je bil tretji polčas. Kaki polčas. Kratek, a naš čas.

Hvala in hvala in hvala in hvala. Mojca ceni, Mojca nikoli ne pozabi.

Bil je lep večer in če me boste čez pet let vprašali po čem se ga bom spomnila…po tem, da smo spustili rešilni čoln in dokazali, kako velika je moč vijol’čne vojske. Ker če kaj, si ta vojska zasluži aplavz. Za iskanje napak so tisti, ki svojih nikoli ne vidijo.

Poklon, aplavz in hvala, ker ste.

Za vse. Kako lepo je, ker vas imamo. V teh časih se še bolj zavedam, da ste vir navdiha za marsikoga in vsak dan, ko bijem bitke s kilometri se vedno znova uzrem dol…tam stoji in vem, da je čisto vse, ampak čisto vse mogoče.

Ko se za to tako odločiš.

Rada vas ima.
Noro srečna!
MalaMo. :*