EYOF skozi oči MaleMo

Mesto Maribor je moje mesto. Obožujem ga. Odkar sem se rodila, rada živim v njem, v njem ustvarjam. Je navdih za številne moje zgodbe in seveda za moje humanitarne projekte. V življenju sem počela številne stvari, zato sem se, kljub začetnemu oklevanju, prijavila na Olimpijski festival evropske mladine, uradno EYOF. Razen z uradno kratico tekmovanja, s tujkami v tej zgodbi prostovoljke ne bom operirala. Vendarle sem Slovenka in to tudi ponosno pokažem.

Dolgo je že minilo od mojega prvega srečanja s tem načinom tekmovanja. Za začetek sem recimo bila del kolesarstva lani, ki je bilo eno od generalk letošnjega dogodka.

Hvaležna sem bila vseh pohval, ki sem jih prejela, ko sem bila izbrana za prostovoljko. Kljub vsemu ničesar ne jemljem za samo po sebi umevno, kljub izkušnjam, ki jih imam in kljub temu, da številni ne vedo kdo sem in bi zaradi tega imela kak privilegij za svoje dela, ki ga jemljem kot poslanstvo. Veliko sem v zadnjih dneh slišala o opozorilih in besedah na svoj račun. Z veseljem jih sprejemam. In z veseljem sem na njih ponosna.

Na ta dogodek sem prišla pomagat. Ker sem Mariborčanka. Ponosna na svoje mesto, ki si drzne it v dogodek takšnih razsežnosti. In takšne veličine.

Na vseh teh razgovorih in sestankih sem spoznavala nove ljudi in veselila sem se delat v okolju, ki mi je domače. Čeprav sem en dan vseeno preživela na meni ljubih akreditacijah, so mi glavnino dela namenili v kraj, ki ga preprosto obožujem. In mu rečem moj drugi dom. V Ljudski vrt.

Že na srečanju konec maja so se mi zasvetile oči, ko sem izvedela, da je ena od možnosti, da delam v glavnem centru za novinarje, ki se nahaja točno tam, kjer se bo 4. in 5. septembra zgodila Vijol’čna kri za vse ljudi. Pod severno tribuno stadiona, v medijskem središču.

Moje delo se je začelo že 20. julija in končalo se je na zaključni slovesnosti devet dni kasneje na Trgu svobode.

Pestrih deset dni, ki so prinesli ogromno novih izkušenj, spoznanj, tudi »ping ponga,« pa smeha, solz radosti ob zmagah naših športnikov, aplavzov, iskrenih pogovorov in predvsem pogledu sami sebi v oči, da zmorem preko sebe.

Dogodek mi je dal predvsem občutek, da življenje preprosto ni naključje. Da so številni dogodki in ljudje prišli točno ob pravem času in na pravem mestu ostali.

Od reševanja težav v Dvorani Tabor, pa do iskanja ključev za Foksija, ko je bilo za nas vse že končano. In seveda še vse vmes.

Zraven čudovite hrane (si predstavljate, da je ne omenim?), za katero je za nas poskrbela Slovenska vojska, smo imeli čudovite trenutke v vožnjah na kosila, z njih in seveda v samem medijskem centru.

Spoznala sem ne samo izjemne novinarje in fotografe, ki jih že leta občudujem in spremljam njihovo delo, spoznala sem tudi številne navijače največjega rivala in iskreno cenila njihovo delo in njih kot osebe.

Všeč mi je bil duh centra, ki je bil zmeraj tako pozitiven, poln smeha in medsebojne pomoči in predvsem kljub zahtevnemu delu, zmeraj poln neizmernega vira navdiha.

Hvaležna sem za vse rešljive situacije in dejstvo, da nam je skupaj uspelo ustvariti neizmerno prijazno klimo, čeprav smo se včasih izgubljali v poplavi informacij.

Za mene je bil dogodek sam nekaj, kar bom nosila v srcu do konca življenja. A seveda ne morem mimo posameznih dogodkov, ki so me zaznamovali.

Začela bom z neizmerno častjo, ko sem od blizu videla oder in pokrito sveto travo, pa da nadaljujem s prvim srečanjem sedme sile v akreditacijskem centru, hudem nalivu, ki mi je preprečil kolesarsko pot domov pa vse do zelenih »goodie bag-ov,« posebnega vozička in nedelje, ki je mogoče trajala dolgo, a bila je nepozabna. Otvoritveno slovesnost sem si sprva ogledala v družbi novinarjev v prvi vrsti, potem pa sem se skupaj z vsemi športniki in fotografi preselila na tribuno.

Nedelja je bil večer, ko sem imela kurjo kožo, solzne oči in neizmerno veliko ponosa v srcu, da se to dogaja pred mojimi očmi, v mojem hramu nogometa in tukaj, kjer se je zgodilo že toliko lepega in čudovitega. Otvoritev je bila tako izjemna, da še zmeraj gledam njene odlomke in ploskam Bojanu, da mu je kljub vsemu tako uspel njegov nastop z njegovo skupino Joker out. Nimam besed kako so me navdušili čisto vsi izvajalci in umetniki, ki so stopili na ta oder. Zgodba z zastavo pa je tako ali tako jemala sapo. Hvala, ker ste nas tako zelo navdušili. Bilo je več kot izjemno.

Teden, ki je prišel, je bil bolj miren, za naš del prostovoljnega kadra v res prelepih vijol’čnih majčkah pa predvsem odgovoren in zanesljiv. Mislim, da si lahko zaploskamo, saj smo svoje delo opravili res na nivoju brez večjih napak.

V naslednjih dneh me je obiskal Foksi, ki je skozi teden postal eden mojih najljubših prijateljev in verjamem, da se bova kmalu spet videla. Zaradi Mateje, ki je pronicala skozi špranje zahtevnosti in odgovornosti, sem tako lahko kot ena od Foksijev spremljevalk videla tako trening plavanja, kot tudi košarko 3krat3 in z njo še predsednico države, ki je skupaj s Foksijem prinesla zmago našim košarkaricam.

Bila sem na klopci naše dvorane in ploskala tekmovalkam v gimnastiki, videla nekaj odločitev v plavanju, ploskala judoistkam in judoistom in videla dve slovenski medalji, moje zadnje prizorišče v živo pa je bil kraj, ki ga tako zelo cenim in je še vedno del mene. Sem le otrok Nove vasi in skate park je mlajši od mene. Zaploskala sem vsem talentom, ostale dni pa sem navijala pred tv ekrani in ekrani naših prenosnikov in telefonov.

Vmes se je zgodila še tekma mojih nogometašev v Luksemburgu. Noro je bilo videti gol čisto na enem posebnem kraju.

Teden se je končal neizmerno hitro, tako da smo prišli do sobote, kjer smo uredili medijski center in na koncu sem dobila še zadnjo zadolžitev na zaključni slovesnosti, kjer sem še enkrat skrbela za fotografe in tudi zaključno slovesnost videla v prvi vrsti.

Desetdnevna pot se je končala na južni ploščadi, kjer smo rešili zagato in končali zgodbo s srečnim koncem.

Še nekaj časa nazaj je pisalo, da je do dogodka še točno 365 dni, zdaj pa se pospravljajo še zadnji deli samega dogodka. Zdi se, kot da je čas dobil krila in končal to neizmerno navdihujočo zgodbo.

Ko smo združili moči, ko smo verjeli, ko smo si pomagali in ko šli naprej in pozabili.

Lepo je bilo vedno znova videti hvaležna obraze, ki so cenili delo, ki smo ga opravljali in ga nekateri cenijo še danes.

Kljub razpokam, smo uspeli sestaviti mozaik odraslega mesta, ki je lahko dorasel funkciji, ki si si jo je zadal. Maribor je zmagal. In športniki, ter vsi, ki so bili z njimi, lahko to potrdijo.

Na koncu je važno, da so bili z nami zadovoljni in da bodo naše mesto ponosno nesli v svet. Da bodo nekega dne kazali fotografije s tega dogodka in rekli, da so ponosni, da so svoje prve korake, prve velike zmage in tudi poraze, ki učijo, doživeli v našem mestu.

Mi smo dali vse od sebe in vem, da so tudi oni.

Vsak je bil ogledalo samega sebe in prepričana sem, da je samorefleksija edini pravi ključ celostne podobe dogodka samega.

Zdi se mi, da je komunikacija najbolj pomembna in kritičnost dejavnika posameznika je tista, ki mora priti do zaključka kaj je prav in kaj narobe.

Naj se na koncu zahvalim vsem, ki ste me tako srčno in toplo sprejeli, hvala vsem svojim šefom in sodelavcem. Hvala sedmi sili za prekrasne trenutke in hvaležnost gruzijskega predstavnika, ki jo nosim kot enega najlepših spominov.

Hvala vsem, ki ste poskrbeli za to, da nikoli nismo bili lačni in žejni. Hvala vsem sponzorjem, hvala vsem, ki ste kjerkoli na kakršenkoli način pomagali, da je to vse ratalo v tako velikem obsegu.

Ploskam vsem izjemnim ljudem. Uspelo nam je. Hvala za čudovito ciljno črto.

Nikoli nisem dvomila v naš srečen konec.

Maham vsem, ki to berete in upam, da se kmalu spet srečamo. Želim vam vse dobro na vaših novih poteh in hvala za vse prelepe trenutke.

Hvala Tadej za noro vožnjo teh nekaj dni, ko smo operirali s toliko različnimi dejavniki.

In hvala vsem, ki ste dojeli bistvo moje EYOF zgodbe. Eni so potrebovali dokazovanje. Jaz pa samo, da sem svoj del srca podarila temu dogodku. V vijol’čni majčki, kapici in zadnji dan še s kitkami.

Bilo mi je lepo. Hvala vam za vse. Nismo še rekli zadnje. Dajmo še kaj skupaj naredit.

Jaz pa se s svojimi ekipami vračam na krvodajalsko akcijo že zelo kmalu. Dva dni. Ena zgodba. Ena vijol’čna akcija. Mi bomo tam. Ponedeljek in torek, 4. in 5. september 2023. Oba dneva začnemo že 7.30. Končujem od dveh v ponedeljek, ob petih v torek. Naročanje začnemo čez 14 dni. Bodite z nami. Ljudje nas potrebujejo.

Z nasmehom. In velikim ponosom.

MalaMo. :*